Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva

V evangeliju vidimo, da vsi zahtevajo od Jezusa naj stopi s križa. Posmehovali so se mu, saj je to bil njihov način, da sebe opravičijo, češ saj ni naša krivda, da si ti na križu, sam si kriv, saj če bi bil v resnici Božji Sin, judovski kralj, ti ne bi bil tam, ampak bi stopil s tega sramotnega mučilnega orodja in se rešil. Torej, če boš ostal tam, pomeni da nisi imel prav ti, ampak mi. Drama, ki se dogaja pod Jezusovim križem, je drama vseh ljudi pred Bogom, ki se razodeva takšen kot je, kot Ljubezen. V križanem Jezusu je sicer božanstvo izmaličeno, razgaljeno vsake vidne slave, a je vendar resnično in navzoče. Samo vera to zmore prepoznati; vera Marije, ki pridruži v svojem srcu še zadnji kamenček mozaika iz življenja svojega Sina. Ona še ne vidi vsega, a nadaljuje z zaupanjem v Boga, ko ponovno ponavlja svojo izročitev: »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). Tu je še tudi vera dobrega razbojnika; pravkar oblikovana vera, ki pa zadostuje za zveličanje. »Danes boš z menoj v raju.« Odločilen je ta 'z menoj'. Da, to je tisto, kar ga reši. Gotovo, dobri razbojnik, je na križu tako kot Jezus, je pa predvsem na križu z Jezusom. Za razliko od drugega razbojnika in vseh drugih, ki se Jezusu posmehujejo, ta ne zahteva, naj stopi s križa in to stori tudi njemu. Ampak reče: »Spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Na križu ga vidi izmaličenega, neprepoznavnega, a mu vseeno zaupa kot kralju, še več kot Kralju. Dobri razbojnik verjame temu, kar je napisano na deščici nad Jezusovo glavo: 'Judovski kralj', verjame in se mu zaupa. Za to je že takoj v Božjem 'danes', v raju, saj raj je ravno to: biti z Jezusom, biti z Bogom.

Poglejte, dragi bratje, tako pride na dan prvo temeljno sporočilo, ki nam ga danes sporoča Božja Beseda. Vabi nas, naj bomo z Jezusom kot Marija, naj ga ne prosimo, da stopimo dol, ampak da ostanemo tam z Njim.

Dragi bratje, od tu prihaja naša modrost, modrost križa (sapientia Crucis). O tem je do konca premislil sveti Pavel, ki je prvi zastavil celostno krščansko misel osredotočeno ravno na protislovju križa. V pismu Kološanom, iz katerega je v današnji liturgiji kristološka himna, paolinska misel, oplemenitena z milostjo Duha, doseže neverjetni nivo strnjenega prikaza pristnega krščanskega pojamovanja Boga in sveta, osebnega in vesoljnega zveličanja, ki je vse osredinjeno v Kristusu, Gospodu src, zgodovine in vesolja. »Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost
in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih« (Kol 1,19-20). Njega, dragi bratje, smo vedno poklicani, da oznanjamo svetu: Kristusa, »ki je podoba nevidnega Boga«, Kristusa »prvorojeneca vsega stvarstva« in vseh, ki »vstanejo od mrtvih«, saj je On, kakor piše apostol, »postal prvi med vsemi stvarmi« (Kol 1,15.18).

Znotraj tega načrta, ki presega zgodovino, a se istočasno razodeva in uresničuje v njej, ima prostor Cerkev, telo, katerega 'glava' je Kristus (prim. Kol 1,18). V pismu Efežanom sveti Pavel izrecno govori o Kristusovem gospodovanju v odnosu s Cerkvijo. Pavel je oblikoval hvalno molitev 'veličini moči Boga', ki je obudil Kristusa in ga postavil za Gospoda vsega. In »vse je (Bog) položil pod njegove noge«, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi,
ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje (Ef 1,22-23). Isto besedo 'polnost', ki je velja za Kristusa, Pavel nameni tudi Cerkvi, ki je kot telo udeležena pri polnosti Glave. Poglejte, kakšno je naše veselje: biti udeleženi v Cerkvi Kristusove polnosti, v pokorščini, ki gre preko križa, da bi bili usposobljeni za delež svetih v luči, da bi bili 'prestavljeni' v kraljestvo Božjega Sina (prim. Kol 1,12 – 13). Zaradi tega živimo v nenehnem zahvaljevanju, saj tudi v preiskušnjah ostaneta v nas Kristusov mir in veselje. To nam on zapustil kot jamstvo svojega Kraljestva, ki je že med nami in ga sprejemamo v veri in upanju ter okušamo v ljubezni.

Audio: