Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. nedeljo med letom

V današnjem evangeljskem odlomku sv. Luka prinaša v razmislek svetopisemski pogled na zgodovino in s tem Jezusove besede, ki pozivajo učence, naj jih ne bo strah, temveč naj se z zaupanjem soočijo s težavami, nerazumevanji in celo preganjanji ter ohranijo vero Vanj: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9). Cerkev od vsega začetka, hvaležna za ta opomin, živi v molitvenem pričakovanju ponovne vrnitve svojega Gospoda, prepoznava znamenja časov in opozarja svoje vernike pred ponavljajočimi se mesijanizmi, ki vsake toliko časa naznanjajo skorajšnji konec sveta. V resnici pa mora iti zgodovina svojo pot. Na njej so tudi človeške drame ter naravne nesreče. V njej pa se odvija tudi zveličavni načrt, ki ga je Jezus že dopolnil s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem. Cerkev nadaljuje oznanjevanje in udejanjanje te skrivnosti s pridiganjem, z obhajanjem zakramentov ter pričevanjem krščanske ljubezni.

V drugem berilu današnjega bogoslužja apostol Pavel poudarja pomen dela za človekovo preživljanje. Sedanjo ekonomsko krizo, moramo vzeti zelo resno. Zaradi številnih vzrokov za to krizo je potrebno temeljito preveriti način globalnega ekonomskega razvoja. Jasen znak, ki se je pridružil tistim zelo perečim in dobro znanim, kot so trajanje nesorazmerja med bogastvom in revšino, pohujšanje lakote, ekološka kriza, je problem brezposelnosti. S tega vidika je strateško odločilno potrebno podpreti razvoj kmetijstva. Razvoj industrializacije je namreč večkrat zasenčil kmetijsko področje, ki je kljub novim spoznanjem in moderni tehniki izgubilo na pomenu, z velikimi posledicami tudi na kulturnem področju. Potrebno se mi zdi, da ponovno ovrednotimo kmetijstvo, ne v nostalgičnem smislu, temveč kot nepogrešljiv vir za prihodnjost.

V sedanjem ekonomskem stanju je za najbolj dinamične ekonomije največja skušnjava ta, da iščejo ugodna povezovanja, ki pa imajo za najbolj revne države lahko usodne posledice. Tako bi se nadaljevala skrajna revščina za ogromno množico mož in žena in bi se hkrati nepovratno izrabili viri zemlje, ki jo je Stvarnik zaupal človeku ali kot pravi prva Mojzesova knjiga, da bi jo obdeloval in varoval. Poleg tega pa se opaža kljub krizi, da se v deželah z zgodnjo industrializacijo še vedno spobuja stil življenja z nenasitno porabo, ki je škodljiv za okolje, kakor tudi za reveže. Prišel je čas, da se je potrebno konkretno zavzeti za ravnovesje med kmetijstvom, industrijo in javnimi službami, da bo za vse dovolj kruha ter dela in da bodo kot dobrine za vse ohranjen zrak, voda in drugi osnovni viri. V ta namen je najbolj pomembno gojiti in razširjati jasno etično zavest, ki bo zmožna soočiti se z najbolj zapletenimi izzivi današnjega časa: vzgajati se za bolj razumno in odgovorno porabo, spodbujati osebno odgovornost skupaj s socialno razsežnostjo za kmetijske dejavnosti, utemeljene na trajnih vrednotah, kot so gostoljubnost, solidarnost in marljivo delo. Veliko mladih je že izbralo to pot, saj so se celo mnogi diplomanti začeli posvčati kmečkim dejavnostim, ker so začutili, da tako ne odgovarjajo samo na osebno ali družinsko potrebo, ampak na znamenja časov, ki kličejo po konkretni občutljivosti za skupno dobro.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo Kristusovo povabilo naj se soočamo z vsakdanjimi dogodtki tako, da zaupamo v njegovo previdnostno ljubezen. Ne bojmo se prihodnosti tudi tedaj, ko se zdi, da je temačna, saj je Bog Jezusa Kristusa, ki je prevzel zgodovino in jo odprl za onostransko dopolnitev, Alfra in Omega, začetek in konec (prim. Raz 1,8). Zagotavlja nam tudi, da je v vsakem majhnem ter pristnem dejanju ljubezni vsebovan smisel vsega vesolja in da kdor si ne obotavlja dati svoje življenje Zanj, ga bo ponovno dobil v polnosti (prim. Mt 16,25).

Audio: