Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. nedeljo med letom
V današnjem evangeljskem odlomku sv. Luka prinaša v razmislek svetopisemski pogled
na zgodovino in s tem Jezusove besede, ki pozivajo učence, naj jih ne bo strah, temveč
naj se z zaupanjem soočijo s težavami, nerazumevanji in celo preganjanji ter ohranijo
vero Vanj: »Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se
mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec« (Lk 21,9). Cerkev od vsega začetka,
hvaležna za ta opomin, živi v molitvenem pričakovanju ponovne vrnitve svojega Gospoda,
prepoznava znamenja časov in opozarja svoje vernike pred ponavljajočimi se mesijanizmi,
ki vsake toliko časa naznanjajo skorajšnji konec sveta. V resnici pa mora iti zgodovina
svojo pot. Na njej so tudi človeške drame ter naravne nesreče. V njej pa se odvija
tudi zveličavni načrt, ki ga je Jezus že dopolnil s svojim učlovečenjem, smrtjo in
vstajenjem. Cerkev nadaljuje oznanjevanje in udejanjanje te skrivnosti s pridiganjem,
z obhajanjem zakramentov ter pričevanjem krščanske ljubezni.
V drugem berilu
današnjega bogoslužja apostol Pavel poudarja pomen dela za človekovo preživljanje.
Sedanjo ekonomsko krizo, moramo vzeti zelo resno. Zaradi številnih vzrokov za to krizo
je potrebno temeljito preveriti način globalnega ekonomskega razvoja. Jasen znak,
ki se je pridružil tistim zelo perečim in dobro znanim, kot so trajanje nesorazmerja
med bogastvom in revšino, pohujšanje lakote, ekološka kriza, je problem brezposelnosti.
S tega vidika je strateško odločilno potrebno podpreti razvoj kmetijstva. Razvoj industrializacije
je namreč večkrat zasenčil kmetijsko področje, ki je kljub novim spoznanjem in moderni
tehniki izgubilo na pomenu, z velikimi posledicami tudi na kulturnem področju. Potrebno
se mi zdi, da ponovno ovrednotimo kmetijstvo, ne v nostalgičnem smislu, temveč kot
nepogrešljiv vir za prihodnjost.
V sedanjem ekonomskem stanju je za najbolj
dinamične ekonomije največja skušnjava ta, da iščejo ugodna povezovanja, ki pa imajo
za najbolj revne države lahko usodne posledice. Tako bi se nadaljevala skrajna revščina
za ogromno množico mož in žena in bi se hkrati nepovratno izrabili viri zemlje, ki
jo je Stvarnik zaupal človeku ali kot pravi prva Mojzesova knjiga, da bi jo obdeloval
in varoval. Poleg tega pa se opaža kljub krizi, da se v deželah z zgodnjo industrializacijo
še vedno spobuja stil življenja z nenasitno porabo, ki je škodljiv za okolje, kakor
tudi za reveže. Prišel je čas, da se je potrebno konkretno zavzeti za ravnovesje med
kmetijstvom, industrijo in javnimi službami, da bo za vse dovolj kruha ter dela in
da bodo kot dobrine za vse ohranjen zrak, voda in drugi osnovni viri. V ta namen je
najbolj pomembno gojiti in razširjati jasno etično zavest, ki bo zmožna soočiti se
z najbolj zapletenimi izzivi današnjega časa: vzgajati se za bolj razumno in odgovorno
porabo, spodbujati osebno odgovornost skupaj s socialno razsežnostjo za kmetijske
dejavnosti, utemeljene na trajnih vrednotah, kot so gostoljubnost, solidarnost in
marljivo delo. Veliko mladih je že izbralo to pot, saj so se celo mnogi diplomanti
začeli posvčati kmečkim dejavnostim, ker so začutili, da tako ne odgovarjajo samo
na osebno ali družinsko potrebo, ampak na znamenja časov, ki kličejo po konkretni
občutljivosti za skupno dobro.
Dragi bratje in sestre, sprejmimo Kristusovo
povabilo naj se soočamo z vsakdanjimi dogodtki tako, da zaupamo v njegovo previdnostno
ljubezen. Ne bojmo se prihodnosti tudi tedaj, ko se zdi, da je temačna, saj je Bog
Jezusa Kristusa, ki je prevzel zgodovino in jo odprl za onostransko dopolnitev, Alfra
in Omega, začetek in konec (prim. Raz 1,8). Zagotavlja nam tudi, da je v vsakem majhnem
ter pristnem dejanju ljubezni vsebovan smisel vsega vesolja in da kdor si ne obotavlja
dati svoje življenje Zanj, ga bo ponovno dobil v polnosti (prim. Mt 16,25).