Duhovne misli Benedikta XVI. in cerkvenih očetov za 32. nedeljo med letom

»Molite, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala« (2 Tes 3,1). Naj to leto vere okrepi odnos s Kristusom Gospodom, kajti samo v Njem sta gotovost za pogled v prihodnost ter zagotovilo pristne in trajne ljubezni. Besede apostola Petra dokončno osvetljujejo vero: »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš« (1 Pt 1,6–9). Krščansko življenje ima izkušnjo veselja in trpljenja. Koliko svetnikov je doživelo to samoto! Koliko vernikov se tudi v našem času čuti preizkušane zaradi molka Boga, medtem ko bi si želeli prisluhniti njegovemu tolažilnemu glasu! Življenjske preizkušnje omogočajo razumevanje skrivnosti križa in soudeležbe pri Kristusovem trpljenju (prim. Kol 1,24), hkrati pa so uvod v veselje in upanje, kamor vera vodi: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10). S trdno gotovostjo verujemo, da je Gospod Jezus porazil zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se izročamo Njemu. On, ki je prisoten sredi med nami, premaguje Satanovo moč (prim. Lk 11,20). Cerkev, vidna skupnost njegovega usmiljenja, pa ostaja v Njem kot znamenje dokončne sprave z Očetom.

Komentar cerkvenih očetov odlomka o vstajenju mrtvih (Lk 20, 27-38)
Efrem Sirski pravi: »Saduceji so prišli in rekli, da ni vstajenja mrtvih. Saduceji so sebe imenovali saduceji, kar pomeni 'pravični' zato, ker pravijo: 'Mi ne služimo Bogu zato, da bi upali na plačilo'. Oni ne pričakujejo vstajenja in zato se imenujejo pravični ter pravijo, da ljubijo Boga, ne da bi pričakovali povračilo«. Sv. Avguštin pa za farizeje pravi, da so verovali v vstajenje mesa, vendar v takšno, da bo vstajensko življenje podobno, kot je sedanje življenje. Nadalje Avguštin pravi, da so saduceji skušali Jezusa glede poroke ujeti v past, toda napačno so razumeli preroke in Pisma, saj so enačili sedanji vek s tistim, ki mora priti, v katerem pa ne bo več ne poroke ne potomcev, saj ne bo več smrti niti propadanja. Sveti Ciril Aleksandrijski dodaja, da bodo tisti, ki jih bo Bog imel za vredne, torej tisti, ki poslušajo Božjo besedo ter sprejmejo po veri Božje kraljestvo, živeli večno, saj bodo podobni angelom... Božjim otrokom... otrokom vstajenja. Klemen Aleksandrijski pa pravi, da bomo kakor angeli rešeni želja tega sveta in tako ne bo več potrebna poroka ne rojevanje otrok, ki izhajajo iz te želje. Ciprijan pa dodaja, da bo poklicanost k devištvu, ki je že obstajala pred padcem prvih staršev, obstajala v vstajenju od mrtvih. Sedaj pa v devištvu že prejemamo predokus nebeške slave. »Jezus je« kot nadalje pravi Ciril Aleksandrijski, »navedel odlomek o gorečem grmu, kjer je Gospod rekel Mojzesu, da je Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, da bi pokazal, kako so bili patriarhi v Mojzesovem času (umrli so nekaj stoletij prej) živi v Bogu«. Filozem Maburški pa pride do zaključka, da pravzaprav Jezus v tem odlomku pravi, da je vstajenje in življenje od trenutka, ko vsi po milosti krsta začnejo živeti v Njem.

Audio: