Novembra molimo za duhovnike in misijonarje iz Latinske Amerike
VATIKAN (petek, 1. november 2013, RV) – Da bi duhovniki, ki doživljajo stisko,
našli tolažbo v trpljenju, oporo v dvomih in potrditev v zvestobi. To je splošni
molitveni namen Benedikta XVI. v mesecu novembru. Skoraj vsak duhovnik se spominja
milosti, ki jih je doživljal po posvetitvi. To so bila čustva zanesenosti pri obhajanju
evharistije, goreče srce pri oznanjevanju in razlaganju Božje besede, tolažba pogrebne
liturgije, odpuščeni grehi v zakramentu sprave in njegova lastna predanost, ki se
je zdela tako polna energije, kot da ne bo nikoli oslabela. Toda potem leta minevajo.
Mnogo duhovnikov z Božjo pomočjo ohranja in neguje ta sveti idealizem duhovniških
začetkov. Nekateri pa se srečujejo s hudimi izzivi. Po najboljšem scenariju ti izzivi
pomagajo ustvariti svetnika. Toda na žalost so tudi primeri nasprotne skrajnosti,
ki se končajo tragično, s škandalom in duhovnikovim imenom v časopisu. A ne pridejo
v javnost vsi notranji boji, ki jih duhovniki doživljajo. Dostikrat se duhovniki znajdejo
v stiskah, ki jih nihče ne vidi: ko v lastnem srcu čutijo puščavo, ko se pojavljajo
dvomi ali utrujenost, ker ni dovolj delavcev in ne dovolj denarja, ko pride osamljenost,
bolezen, nerazumevanje. Kje poiskati tolažbo, podporo in potrditev? Da bi jo uspeli
najti, smo dolžni podpirati duhovnike tudi z molitvijo, ta mesec še posebej za tiste,
ki so v stiski.
Misijonski namen pa nas ta mesec vabi k molitvi, da bi Cerkev
v Latinski Ameriki, ki je sama bila misijonska celina, pošiljala misijonarje drugim
Cerkvam. Petsto let po tem, ko so Španci in Portugalci prinesli evangelij v Južno
Ameriko, se je tudi ta celina začela spopadati z morda največjo grožnjo krščanstvu.
To je brezdušni pragmatizem, v katerem na videz vse teče kot je prav. V resnici pa
je vera izvotljena kot prazna lupina. V najboljšem primeru je skrčena na seznam zapovedi
in prepovedi ter občasne udeležbe pri obredih. Morda se nekaj časa obdržijo še neke
moralne norme, vendar brez Duha, ki bi navdihoval in prekvašal življenje. Jezusove
besede so zelo jasne: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod,
Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« V Latinski Ameriki
je bil pred nekaj leti izdelan misijonski program, ki naj bi zajel vse škofije na
celini. Najprej naj bi v samih kristjanih poživil zavest, da v krščanstvu ne gre za
idejo, temveč za živo srečanje s Kristusom, za odnos z njim, ki je zakoreninjen v
globinah srca, tako posameznika kot naroda. Taka vera bo obrodila sad in goreče misijonarje,
ki bodo lahko to živo vero ponesli tudi drugim Cerkvam po svetu.
Da bi nam
obhajanje praznikov vseh svetih in Kristusa Kralja poglobilo vero v vstajenje in večno
življenje. Tako pa se glasi slovenski molitveni namen za mesec november. V življenje
po smrti verjamejo le redki, vendar se s tem vprašanjem srečamo zagotovo vsaj enkrat
letno, ko obiščemo grobove naših sorodnikov, prijateljev in znancev. Vsakokrat, ko
se soočimo s smrtjo, se soočimo z lastno nemočjo. Na marsikaj lahko vplivamo v življenju,
glede smrti pa smo popolnoma nemočni. Pričevanja naših mučencev iz prejšnjega stoletja,
ki se niso oklepali svojega življenja in so s trpljenjem ali smrtjo izpričali svojo
vero v Kristusa, so nam lahko v spodbudo. Verovali so, da se s smrtjo njihovo življenje
ne konča. Verovali so, da jih bo Kristus obudil od mrtvih. Vera je zaupanje, da se
bo to, kar upamo, tudi dejansko zgodilo; daje nam zagotovilo glede stvari, ki jih
ne moremo videti. Žal mnogokrat zaupamo le sebi in svojim načrtom, čeprav govorimo,
da verjamemo v Jezusa. Lahko pa začnemo s tem, da kot oče bolnega dečka tudi mi prosimo
Boga: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24).