Sveti oče med jutranjo mašo: Upanje – usidranost onkraj
VATIKAN (torek, 29. oktober 2013, RV) – Pri današnji jutranji maši v Domu sv.
Marte je papež Frančišek poudaril, da upanje ne pomeni optimizem, ampak »goreče
pričakovanje«. Opozoril je, da se morajo kristjani izogibati lagodnim držam, kajti
krščansko upanje je dinamika, pomeni biti usidrani na obali onstranstva.
Kaj
je upanje za kristjana? Ne gre za optimizem, ampak za goreče pričakovanje, ki se steguje
k razodetju Božjega Sina, je dejal papež, ki se je pri pridigi oprl na današnje berilo
iz Pavlovega Pisma Rimljanom. Stvarstvo je bilo namreč podvrženo minljivosti. Kristjan
torej živi napetost med upanjem in suženjstvom. Upanje ne zavaja, temveč je gotovo.
Pa vendar ga včasih ne razumemo dobro, zamenjujemo ga z optimizmom in mislimo, da
je človek upanja optimistična oseba, a temu ni tako, je pojasnil papež: »Upanje
ni optimizem; ni tista sposobnost gledati na stvari z dobrim duhom in iti naprej.
Ne, to je optimizem, to ni upanje. Upanje ne pomeni pozitivne drže do stvari.«
Papež Frančišek je nadaljeval, da ni lahko razumeti, kaj je upanje. Pravijo, da je
najbolj ponižna med krepostmi, ker se skriva v življenju. Vero lahko vidimo in čutimo,
vemo, kaj je. Tudi ljubezen poznamo, vidimo jo v konkretnih dejanjih. »A kaj je
upanje? Kaj je ta drža upanja? Da bi se ji nekoliko približali, lahko rečemo,
da je upanje tveganje, je tvegana krepost; kot pravi sv. Pavel, je krepost
gorečega pričakovanja razodetja Božjega Sina. In to ni prevara,« je dodal
papež.
Imeti upanje torej pomeni biti stegnjen k temu razodetju, temu veselju,
ki bo naša usta napolnilo z nasmehi. Upanje je torej nekaj več kot optimizem, je nekaj
drugega. Prvi kristjani so upanje upodabljali kot sidro, pritrjeno na obali onstranstva.
Naše življenje je namreč hoja proti temu sidru. »In kje smo mi usidrani? Smo usidrani
na obali tistega oddaljenega oceana ali smo usidrani v umetni laguni, ki smo jo sami
ustvarili s svojimi pravili, obnašanjem, urniki, klerikalizmi, cerkvenimi in necerkvenimi
držami?« je zastavil vprašanje papež Frančišek. Tam, kjer je vse lagodno in varno
– to ni upanje, je dodal.
Nadaljeval je, da sv. Pavel pokaže še drugo podobo
upanja: porod. Smo v pričakovanju; in to je porod. Upanje se nahaja v tej dinamiki:
dajati življenje. A sad Svetega Duha se ne vidi, pa vendar vem, da Duh deluje. Dela
v nas, kot da bi bil majhno gorčično seme, znotraj pa je polno življenja, moči, ki
ga žene naprej, da postane drevo. Duh deluje kot kvas: ne vidi se ga, a je tu. To
je milost, ki jo je treba prositi, je pojasnjeval papež Frančišek.
»Eno
je živeti v upanju, kajti v upanju smo rešeni, druga stvar pa je živeti kot
dobri kristjani in nič več. Živeti v pričakovanju razodetja ali živeti dobro z zapovedmi,
biti usidrani na obrežju onstranstva ali parkirani v umetni laguni,« so
se glasile papeževe besede. »Mislim na Marijo,« je nadaljeval, »bila je
mlado dekle in potem, ko je slišala, da je mama, je spremenila svojo držo in je šla,
pomagala in zapela hvalnico. Ko ženska postane noseča, je ženska, a nikoli ni samo
ženska: je mama. Tako je na nek način tudi z upanjem. Spremeni nam držo: smo mi, a
nismo mi; smo mi, a iščemo onkraj, smo usidrani onkraj.«