VATIKAN (nedelja, 27. oktober 2013, RV) – »Prosimo Gospoda, da nam podari
svojo milost, svojo moč, da bi v našem življenju in življenju vsake cerkvene skupnosti
odseval vzor Marije, Matere Cerkve.« Tako je povabil papež Frančišek med splošno
avdienco, ko je govoril o Mariji kot podobi in vzoru Cerkve.
Marija – vzor
vere »Marijina vera je izpolnitev Izraelove vere, v njej je skoncentrirana
celotna pot tistega ljudstva vere, ki je pričakovalo odrešenje, in v tem smislu je
Marija vzor vere Cerkve, ki ima kot središče Kristusa, utelešenje neskončne Božje
ljubezni.« Marija je živela vero sredi tisočih preprostih opravkov in vsakodnevne
skrbi vsake mame, ki mora poskrbeti za hrano, obleko, skrbeti za hišo. »Ravno to
običajno življenje Marije je bilo polje, kjer se je odvijal poseben odnos in globok
dialog med njo in Bogom, med njo in njenim Sinom. Marijina 'da', popoln že na začetku,
je rastel vse do ure križa. Tam se je njeno materinstvo razširilo in objelo vsakega
od nas, naše življenje, da bi nas vodila k svojemu Sinu. Marija je vedno živela potopljena
v skrivnost Boga, ki je postal človek, kot njegova prva in popolna učenka, ki je premišljevala
vsako stvar v svojem srcu v luči Svetega Duha, da bi razumela in postavila v prakso
vso Božjo voljo,« je dejal papež Frančišek.
Družina – kjer se učimo
ljubiti »Družina je prostor, kjer se naučimo ljubiti, je naravno
središče človeškega življenja,« je dejal papež Frančišek na avdienci z udeleženci
plenarnega zasedanja Papeškega sveta za družino. »Družino sestavljajo obrazi, osebe,
ki ljubijo, se pogovarjajo, se darujejo za druge in varujejo življenje, predvsem tisto,
ki je najbolj krhko in šibko. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da je družina gibalo
sveta in zgodovine. Družina je kraj, kjer dobimo ime, je kraj naklonjenosti,
prostor zaupnosti, kjer se učimo umetnosti dialoga in medsebojnega sporazumevanja.
V družini se človek zave svojega dostojanstva in, še posebej, če gre za krščansko
vzgojo, prepozna dostojanstvo vsake osebe, posebej tistih, ki so bolni, šibki, izključeni.«
Družina pa temelji na zakonski zvezi: »Zakon je kot prvi zakrament človeškosti,
kjer človek odkriva samega sebe, razumeva samega sebe v odnosu do drugih in v odnosu
do ljubezni, ki jo more prejemati in dajati. Zakonska in družinska ljubezen prav tako
jasno razodeva poklicanost osebe, da ljubi na edinstven način in za vedno; da so preizkušnje,
odpovedi ter stiske zakoncev in družine prehod, preko katerega rastejo v dobrem, v
resnici in lepoti.«
Škofovstvo – služba in ne čast »Škofovstvo
je ime službe in ne časti. Zato mora škof bolj služiti kot gospodovati, v skladu
z Učiteljevo zapovedjo: Največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj
kakor strežnik. Vedno služiti,« je dejal papež škofoma, ki sta prejšnji teden
prejela škofovsko posvečenje. »Oznanjajta Besedo ob vsaki priložnosti, primerni
ali neprimerni,« ju je spodbuil. »Opominjajta, grajajta, spodbujajta z vso
velikodušnostjo in naukom. Ter preko molitve in darovanja žrtev za svoje ljudstvo
zajemajta iz polnosti Kristusove svetosti mnogovrstno bogastvo božje milosti. Ljubita
z ljubeznijo očeta in brata vse tiste, ki vama jih Bog zaupa. Z ljubeznijo bdita nad
čredo, v katero vaju je postavil Sveti Duh. Bdita v imenu Očeta, katerega predstavljata;
v imenu Jezusa Kristusa, njegovega Sina, ki vaju je postavil za učitelja, duhovnika
in pastirja; v imenu Svetega Duha, ki daje življenje Cerkvi in s svojo močjo podpira
našo slabotnost.«
Združiti prizadevanja za kulturo srečevanja »Tam,
kjer je katerakoli manjšina preganjana in izključena zaradi svojih verskih ali etničnih
prepričanj, je v nevarnosti blagor celotne družbe; čutiti moramo, da to zadeva nas
vse. S posebno bolečino mislim na trpljenje, izključevanje in resnična preganjanja,
katera doživlja nemalo kristjanov v različnih državah sveta,« je dejal papež članom
Centra Simon Wiesental, mednarodne judovske organizacije za varstvo človekovih pravic.
»Združimo svoja prizadevanja za kulturo srečevanja, spoštovanja, razumevanja
in medsebojnega odpuščanja.«
Pustiti, da nas za roko prime Jezus Kristus Ko
se s ponižnostjo približujemo k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, smo lahko gotovi,
da se približujemo tudi med seboj, in ko od Gospoda prosimo dar edinosti, smo prepričani,
da nas bo On prijel za roko in nas bo vodil. »Pustiti moramo, da nas za roko prime
Gospod Jezus Kristus,« je o dialogu med katoličani in evangeličani dejal papež
Frančišek. V Vatikanu ga je namreč v minulem tednu obiskala delegacija Svetovne luteranske
zveze. »Težave ne manjkajo in ne bodo manjkale, zahtevale bodo še več potrpežljivosti,
dialoga, medsebojnega razumevanja, a ne prestrašimo se,« je spodbudil. »Dobro
vemo, kot je večkrat dejal Benedikt XVI., da edinost ni v prvi vrsti sad našega
napora, ampak delovanja Svetega Duha, ki mu je treba odpreti naša srca z zaupanjem,
da nas bo vodil po poteh sprave in občestva.«
Benedikt XVI. je podaril
najdragocenejše, kar je imel »Cerkvi in vsem ljudem je podaril najdragocenejše,
kar je imel: poznavanje Jezusa, kar je sad več letnega proučevanja, teološkega
soočanja in molitve, kajti Benedikt XVI. je teologijo ustvarjal na kolenih,
kar vsi vemo; in to je dal na razpolago v najsprejemljivejši obliki.« Te besede
je papež Frančišek povedal o zaslužnem papežu Benediktu XVI. in njegovi trilogiji
Jezus iz Nazareta. Včeraj je namreč v Vatikanu potekala podelitev Ratzingerjeve nagrade.
Frančiškove
jutranje pridige Papež Frančišek je pri pridigah med jutranjimi mašami, ki
jih je daroval v kapeli doma sv. Marte, govoril o različnih temah. V ponedeljek je
posvaril pred lakomnostjo in navezanostjo na denar, ki uničujeta osebe. V torek je
govoril o kontemplaciji, Božji bližini in izobilju milosti. Četrtkova pridiga je bila
namenjena prvemu posvečenju, ki smo ga prejeli po krstu, in ki ga moramo nadaljevati.
V petek pa je pojasnil, kaj pomeni spoved: »Mali imajo to modrost. Ko otrok pride
k spovedi, nikoli ne govori o stvari na splošno. Pravi: 'Naredil sem to, moji teti
sem storil to, onemu se rekel to besedo' in pove besedo. Otroci so konkretni. Imajo
tisto preprostost resnice.«