Papež pri jutranji pridigi: Izpovedati grehe konkretno. Prejeli bomo milost sramu

VATIKAN (petek, 25. oktober 2013, RV) – Papež Frančišek je med današnjo jutranjo sveto mašo v Domu sv. Marte spregovoril o zakramentu sprave. Kot je dejal, je pomembno biti pogumen pred spovednikom in poimenovati grehe z njihovimi imeni, ne da bi jih skrivali. Spovedati se po papeževih besedah pomeni stopiti naproti Jezusovi ljubezni, z iskrenostjo srca in prosojnostjo otrok; ne zavračati, ampak sprejeti »milost sramu«, ki pomaga prejeti Božje odpuščanje.

Za mnoge odrasle vernike, spovedati se pri duhovniku pomeni ogromen napor, ki pogosto vodi v izogibanje zakramentu; ali pa predstavlja takšno muko, da potem spremeni trenutek resnice v pretvarjanje. Pri sv. Pavlu pa je ravno obratno, kot beremo v današnjem berilu iz Pisma Rimljanom. Pavel namreč javno prizna pred skupnostjo, da »v njegovem mesu ne prebiva dobro«. Prizna, da je »suženj, ki ne dela dobro, ki ga hoče, ampak hudo, česar noče«. Tako se zgodi v življenju vere: ko hočem delati dobro, je hudo ob meni.

»To je boj kristjanov. To je naš boj vsakega dne,« je zatrdil papež. »A mi nismo vedno dovolj pogumni, da bi o tem boju govorili kot govori Pavel. Vedno iščemo pot za opravičevanje.« Pa vendar gre za naš boj. In òe tega ne priznamo, ne moremo prejeti Božjega odpuščanja. Kajti če je to, da sem grešnik, samo beseda, način, kako govorimo, ne potrebujemo Božjega odpuščanja. Če pa je resničnost, če smo sužnji, potem potrebujemo, da nas Gospod notranje osvobodi. »A bolj pomembno je, da Pavel – da bi našel izhod – pred skupnostjo prizna svoj greh, svojo nagnjenost h grehu. Ne skriva ga,« je dodal papež.

Izpovedati grehe s ponižnostjo je to, kar Cerkev zahteva od vseh nas. Kot pravi apostol Jakob: »Izpovedujte grehe drug drugemu.« A ne zato, da bi delali reklamo, je dodal Frančišek, ampak da bi slavili Boga in izpovedali, da je On tisti, ki me rešuje. Zato se pri izpovedi grehov gre k bratu, bratu duhovniku: da bi storili kot Pavel in to z enako konkretnostjo. »Nekateri pravijo: 'Jaz se spovem Bogu.' A to je lahko, je kot spovedati se po e-mailu. Bog je daleč, jaz povem stvari, ni iz obraza v obraz, ni na štiri oči. Pavel pa izpove svoje slabosti bratom iz obraza v obraz,« je pojasnjeval papež Frančišek. Nadaljeval je, da nekateri gredo k spovedi in se spovedujejo stvari, ki so zelo v zraku, ki nimajo nobene konkretnosti. Kar tudi ni v redu. »Izpovedati se svojih grehov ne pomeni iti na nek psihiatrični pogovor, niti ne pomeni iti v sobo za mučenje. Pomeni povedati Gospodu: 'Grešnik sem.' A povedati mu preko brata, kajti tako bo povedano tudi konkretno: 'Sem grešnik zaradi tega in tega in tega.'«

Konkretnost, poštenost in tudi iskrena sposobnost, da nas je sram lastnih napak, je nadaljeval papež. Ni stranskih senčnih stez na prostrani poti, ki vodi k Božjemu odpuščanju, da bi v globini srca sprejeli njegovo odpuščanje in njegovo ljubezen. Posnemati moramo otroke: »Mali imajo to modrost. Ko otrok pride k spovedi, nikoli ne govori o stvari na splošno. So konkretni. Imajo preprostost resnice.« Mi pa vedno težimo k skrivanju resničnosti naše bede. A ko izpovemo svoje grehe kot so pred Božjo navzočnostjo, vedno občutimo milost sramu. »Sramovati se pred Bogom je milost. To je milost: 'Sram me je.'« Pomislimo na Petra, je sklenil pridigo papež Frančišek, po Jezusovem čudežu na jezeru je rekel: 'Gospod, pojdi od mene, kajti grešnik sem.' Sram ga je bilo greha pred svetostjo Jezusa Kristusa.

Audio: