Papež Frančišek med jutranjo mašo v Domu sv. Marte: Ključ, ki odpira vrata vere, je molitev

VATIKAN (četrtek, 17. oktober 2013, RV) – »Ključ, ki odpira vrata vere, je molitev,« je poudaril papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte ter posvaril pred kristjani, ki imajo ključe v žepu, a ne odprejo vrat. Pri pridigi je izhajal iz današnjega evangelija, kjer Jezus pravi: »Gorje vam, učitelji postave, ker ste vzeli ključ spoznanja. Sami niste vstopili, tistim pa, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili« (Lk 11,52).

Ko hodimo po poti in naletimo na zaprto cerkev, se počutimo nenavadno, kajti težko je razumeti zaprto cerkev, je dejal papež. Včasih nam to pojasnjujejo, a gre za izgovore in opravičila. Dejstvo ostaja, da je cerkev zaprta, in ljudje, ki hodijo mimo, ne morejo vstopiti. Še slabše pa je, da Gospod ne more iz nje. V današnjem evangeliju nam Jezus govori o tej zaprtosti, je pojasnil papež. Gre za »zaprtost kristjanov, ki imajo v roki ključe, a namesto da bi odprli vrata, jih odnesejo stran«. Ali še slabše, zaustavijo se na vratih in ne pustijo, da bi drugi vstopili, ter na ta način niti sami ne vstopijo. Do tega privede pomanjkanje krščanskega pričevanja, in ko je ta kristjan duhovnik, škof ali papež, je to še slabše.

Kako to, da kristjan pade v takšno držo s ključi v žepu in zaprtimi vrati, je vprašal Frančišek: »Vera gre skozi destilator in postane ideologija. Ideologija pa ne povezuje. V ideologijah ni Jezusa, njegove nežnosti, ljubezni, blagosti. Ideologije so vedno toge. Ko kristjan postane učenec ideologije, zgubi vero: ni več Jezusov učenec, ampak je učenec neke miselne drže. In zato Jezus pravi: Odnesli ste ključ spoznanja. Spoznanje Jezusa je spremenjeno v ideološko in moralistično spoznanje, kajti te osebe zapirajo vrata z mnogimi predpisi.« Jezus sam je dejal: Na ramena ljudi nalagate mnogo stvari, a samo eno je potrebno. To je torej duhovni in miselni proces tistega, ki hoče imeti ključe v žepu in zaprta vrata, je dodal papež. Vera tako postane ideologija, ideologija pa zbuja strah, odganja ljudi, jih oddaljuje od Cerkve in tudi Cerkev oddaljuje od ljudi. Po papeževih besedah gre za težko bolezen teh »ideoloških kristjanov«, ki pa ni nova. O njej govori že apostol Janez v svojem Prvem pismu. Kristjani, ki izgubijo vero in imajo raje ideologijo, postanejo togi, moralisti, zagovorniki etike, a brez dobrote.

Vprašanje, ki se zastavlja, je: Kaj se zgodi s tem kristjanom? Kaj se zgodi v srcu tega kristjana, duhovnika, škofa, papeža, da postane takšen? Zgodi se preprosta stvar, je odgovoril papež: »Ta kristjan ne moli. In če ni molitve, vedno zapreš vrata. Ključ, ki odpira vrata vere, je molitev.« Nadaljeval je, da ko kristjan ne moli, njegovo pričevanje postane naduto pričevanje. Kdor ne moli je »nadutež, je ošaben, je zaverovan vase. Ni ponižen. Išče lastno promocijo.« Nasprotno pa, ko kristjan moli, se ne oddalji od vere, kajti pogovarja se z Jezusom, je dejal papež in pojasnil, da tukaj gre za molitev in ne recitiranje molitve. Pismouki so namreč recitirali mnogo molitev, da bi jih drugi videli. Jezus pa pravi: Ko ti moliš, pojdi v svojo sobo in moli k Očetu na skrivnem, iz srca v srce. Eno je moliti, drugo pa je recitirati molitev. Pismouki namreč niso molili, zavrgli so vero in jo spremenili v moralistično ideologijo brez Jezusa. In ko je Jezus odšel od tam, so pismouki in farizeji začeli na sovražen način pritiskati nanj in poskušali še kaj izvabiti iz njega, da bi ga tako zalotili pri kakšni besedi. Niso transparentni, je dodal papež, so ubogi ljudje, umazani z napuhom. »Prosimo Gospoda milosti,« je sklenil pridigo papež Frančišek, »najprej, da ne bi nehali moliti, da ne bi izgubili vero, in nato, da bi ostali ponižni, da ne bi postali zaprti in ne bi zapirali poti za Gospoda.«

Audio: