Papež Frančišek med jutranjo pridigo: Kaj želim – 'Jonov sindrom' ali 'Jonovo znamenje'?

VATIKAN (ponedeljek, 14. oktober 2013, RV) – Moramo se boriti proti »Jonovemu sindromu«, ki nas vodi v miselnost, da so za zveličanje dovolj naša dela. Tako je zatrdil papež Frančišek med današnjo jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte ter s tem posvaril pred držo verskega perfekcionizma, ki se ozira samo na doktrino in ne skrbi za zveličanje ubogih ljudi.

Poleg »Jonovega sindroma« je papež v pridigi spregovoril tudi o »Jonovem znamenju«. Jezus v današnjem evangeliju govori o »hudobnem rodu«. Njegova beseda je zelo ostra, a z njo ne misli na ljudi, ki so mu sledili z veliko ljubezni. Misli na pismouke, ki so ga preizkušali in hoteli, da pade v past. Jezus pravi, da ta rod hoče imeti znamenje, dano pa mu bo samo »Jonovo znamenje«. A obstaja tudi »Jonov sindrom«, je dodal papež Frančišek. Gospod je prosil Jono, naj gre v Ninive, on pa je pobegnil v Španijo. Jonu so vse stvari bile zelo jasne, je pojasnil papež: »nauk je takšen«, »delati se mora tako«, »grešniki naj se dogovorijo«, »jaz grem«. Tiste, ki živijo po tem »Jonovem sindromu«, Jezus imenuje hinavci, ker ne želijo zveličanja ubogih, neukih in grešnih ljudi.

»''Jonov sindrom'' nima gorečnosti za spreobrnjenje ljudi. Išče ''pobarvano'' svetost, lepo, dobro narejeno, ampak brez tiste gorečnosti, da bi šli in oznanjali Gospoda. Gospod pa pred tem rodom, obolelim za ''Jonovim sindromom'', obljubi ''Jonovo znamenje'',« je pojasnil papež in dodal, da je bil Jona v ribjem trebuhu tri noči in tri dni, kar kaže na Jezusa v grobu, na njegovo smrt in vstajenje. In to je znamenje, ki ga obljubi Jezus ter ga postavi nasproti hinavščini, nasproti tej drži verske popolnosti.

To razliko po Frančiškovih besedah lepo nakazuje evangeljska prilika o farizeju in cestninarju, ki molita v templju. Farizej je zelo prepričan sam vase in gre pred oltar ter se zahvaljuje Bogu, da ni tak kot cestninar, ki pa Gospoda prosi samo usmiljenja ter prizna, da je grešnik. Znamenje, ki ga Jezus obljubi preko svoje smrti in vstajenja, je njegovo usmiljenje: Usmiljenja hočem in ne žrtve. »''Jonovo znamenje'' je tisto, ki nam daje zaupanje, da smo rešeni po Kristusovi krvi,« je dodal papež in opozoril, da je mnogo kristjanov, ki mislijo, da bodo rešeni samo zaradi tistega, kar počnejo, zaradi svojih del. Dela so potrebna, a so le posledica, so odgovor na usmiljeno ljubezen, ki nas rešuje. Dela sama, brez usmiljene ljubezni, ničemur ne služijo. »Jonov sindrom« namreč polaga svoje zaupanje samo v osebno pravičnost, v svoja dela.

Jezus torej v današnjem evangeliju govori o hudobnem rodu in za poganko, kraljico z Juga, ki jo skoraj imenuje za sodnico, pravi, da bo vstala in obsodila ljudi tega roda. In to zato, ker je bila nemirna ženska, ženska, ki je iskala Boga, je dodal papež.

»''Jonov sindrom'' nas vodi v hinavščino, v tisto domišljavost, da smo čisti in popolni kristjani, ker opravljamo določena dela in izpolnjujemo zapovedi. To je velika bolezen. In potem je tu ''Jonovo znamenje'': usmiljenje Boga v Jezusu Kristusu, umrlem in vstalem za nas, za naše zveličanje,« je povzel sveti oče in se dotaknil še Pavlovih besed iz današnjega berila: »Pavel o sebi pravi, da je apostol ne zato, ker je učen, ampak zato, ker je poklican. In kristjanom pravi: Tudi vi ste poklicani po Jezusu Kristusu.« Jonovo znamenje nas kliče, je sklenil pridigo papež Frančišek, da hodimo za Gospodom s ponižnostjo in krotkostjo. Gre za klic in tudi za odločitev. Zastavimo si vprašanje in se odločimo: Kaj hočem jaz? »Jonov sindrom« ali »Jonovo znamenje«?

Audio: