S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 13. oktober 2013, RV) – »V Cerkvi vsak med nami najde to, kar je potrebno, da bi verovali, živeli kot kristjani, postali svetniki, hodili na vsakem kraju in v vsaki dobi,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, ko je govoril o katoliškosti Cerkve. Kot primer je navedel družino, ki vsakemu omogoča rast, zorenje, življenje. Ne moremo rasti sami, ne moremo hoditi sami, se izolirati. Hodi in raste se v skupnosti, v družini. V Cerkvi lahko poslušamo Božjo besedo, gotovi, da je to sporočilo, ki nam ga je dal Gospod. V Cerkvi lahko srečamo Gospoda v zakramentih, ki so kot odprta okna, skozi katera nam sije Božja luč, so kot potoki, iz katerih črpamo življenje samega Boga. V Cerkvi se naučimo živeti občestvo, ljubezen, ki prihaja od Boga. »Cerkev je katoliška, ker je hiša vseh: vsi so otroci Cerkve in vsi so v tej hiši.«

»Cerkev ni samo v senci našega zvonika«
»Cerkev je katoliška, ker je vesoljna; razširjena je po celotnem svetu in oznanja evangelij vsakemu moškemu in vsaki ženski.« Ni elitna skupina, ne nanaša se samo na nekatere. Poslana je k vsem osebam, celotni človeški vrsti. Prisotna je tudi v svojih najmanjših delih. »Cerkev ni samo v senci našega zvonika, ampak zaobjema prostranost ljudi, narodov, ki izpovedujejo isto vero, se hranijo z isto evharistijo, služijo jim isti pastirji.« Cerkev prav tako pomeni bogastvo različnosti: »Nismo vsi enaki in tudi ne smemo biti vsi enaki. Vsi smo različni, drugačni, vsak s svojimi lastnostmi. In to je lepota Cerkve: vsak ima svoje, tisto, kar mu je Bog dal, da bi obogatil druge.«

Frančišek rimski judovski skupnosti: »Kristjan ne more biti antisemitist!«
Kontradiktorno je, če bi kristjan bil antisemitist, kajti njegove korenine so judovske. »Kristjan ne more biti antisemitist! Antisemitizem naj bo pregnan iz srca in življenja vsakega moškega in vsake ženske!« Tako je povedal papež Frančišek na avdienci z delegacijo rimske judovske skupnosti. Čez nekaj dni bo namreč potekala 70. obletnica deportacije rimskih judov. Frančišek je spomnil na pomoč, ki so jih v tistem težkem času mnogi kristjani, katoličani nudili judom. Storili so to, kar je bilo prav, ne da bi se posebej ukvarjali s krščanskim razumevanjem judovstva ali poznali judovski način življenja. »Če je res, da je z obeh strani potrebno poglobiti teološki premislek preko dialoga, je prav tako res, da obstaja življenjski dialog, dialog vsakodnevne izkušnje, ki ni nič manj temeljni,« je poudaril Frančišek. »Brez prave in konkretne kulture srečevanja, ki vodi v pristne odnose brez predsodkov in sumničavosti, bi zavzemanje na intelektualnem področju bolj malo koristilo … Božje ljudstvo ima svoj lastni občutek in zaznava pot, na katero ga kliče Bog. V tem primeru je to pot prijateljstva, bližine in bratstva.«

Bog je ženski na poseben način zaupal človeka
»S tem, da je Bog žensko poklical v materinstvo, ji je na prav poseben način zaupal človeško bitje,« je povedal papež Frančišek na srečanju z udeleženci simpozija, ki je potekal ob 25. obletnici izdaje apostolskega pisma Janeza Pavla II. O dostojanstvu žene (Mulieris dignitatem). Mnoge stvari se lahko spremenijo in so se spremenile v kulturni in družbeni evoluciji, je zatrdil Frančišek. A ostaja dejstvo, da je ženska tista, ki spočne, nosi v telesu in rodi človeške otroke. To ni le navaden biološki podatek, ampak dejstvo, ki vsebuje bogastvo pomenov tako za samo žensko in njen način obstajanja kot za njene odnose in način spoštovanja človeškega življenja in življenja na splošno. A obstajata tudi dve nevarnosti, ki mrtvičita žensko in njeno poklicanost, je opozoril papež. Prva hoče materinstvo zvesti na zgolj družbeno vlogo in nalogo. Druga pa podpira neke vrste emancipacijo, ki hoče zavzeti prostore, ki so si jih prilastili moški, s tem pa zavrže ženskost z mnogimi njej lastnimi dragocenimi potezami. »Želim poudariti,« je dejal papež Frančišek, »da ima ženska posebno občutljivost za 'Božje reči', predvsem da nam pomaga razumeti usmiljenje, nežnost in ljubezen Boga do nas«.

Papež sprejel Kolumbove viteze
Sveti oče je minuli teden sprejel v avdienco približno osemdeset članov Kolumbovih vitezov. Spregovoril jim je o vsakodnevnih molitvah, žrtvah in apostolskem delovanju, ki jih številni vitezi živijo v osebnem življenju in preko lokalnih skupnosti. »Molitev, vnema pri pričevanju vere in pozornost do bratov v stiski naj so stebri, ki vedno vodijo vaše osebne in skupne dejavnosti,« je dejal papež.

Papeževe jutranje pridige: Moliti pogumno. Molitev odpira vrata Gospodu
Pri pridigah med jutranjimi mašami, ki jih je sveti oče tudi v minulem tednu daroval v Domu sv. Marte, je med drugim spregovoril o molitvi: »Kako mi molimo?« je zastavil vprašanje papež. »Molimo iz navade, pobožno in brezskrbno, ali pa se pogumno postavimo pred Gospoda, da bi ga prosili milosti, da bi ga prosili tisto, za kar molimo? Pogum v molitvi – molitev, ki ni pogumna, ni prava molitev. Pogum, da zaupamo, da nas bo Gospod uslišal, pogum, da trkamo na vrata. Gospod namreč pravi: ''Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.'' A treba je prositi, iskati in trkati,« je dejal Frančišek. »Naša molitev, če je pogumna, doseže to, kar prosimo, a prav tako tisto, kar je najpomembnejše: Gospoda.« Spet drugič je poudaril, da z molitvijo odpiramo vrata Gospodu. Molitev, ki je samo formula brez srca, kot tudi pesimizem ali želja po pravičnosti brez odpuščanja – to so skušnjave, pred katerimi se mora kristjan vedno varovati, da bi tako lahko izbral najboljši del. »Tudi mi, ko ne molimo, Gospodu zapremo vrata. Ne moliti pomeni Gospodu zapreti vrata, da ne more ničesar storiti. Molitev pred nekim problemom, v težki situaciji ali nesreči pa pomeni odpreti vrata za Gospoda, da lahko pride.« On bo namreč vse naredil na novo, kajti zna urediti in stvari postaviti na svoje mesto. »Moliti pomeni odpreti vrata Gospodu, da lahko nekaj naredi. A če mi vrata zapremo, Gospod ne more nič narediti,«

Audio: