Frančišek pri jutranji pridigi o spominu zveličanja, ki je razlog veselja in praznovanja
VATIKAN (četrtek, 3. oktober 2013, RV) – Sveta maša ni družbeni dogodek, ampak
je prisotnost Gospoda med nami, je zatrdil papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo.
Ko se nam približa Bog, je vedno praznik, vendar pa spomina zveličanja ni treba preoblikovati
v navadno spominjanje, v običajen dogodek.
Papež je izhajal iz današnjega
prvega berila. Odlomek iz Nehemijeve knjige govori o pismouku Ezdru, ki je bral iz
postave, za katero se je mislilo, da je izgubljena, ljudstvo pa je jokalo od veselja.
Imelo je spomin postave, a to je bil oddaljen spomin. Tisti dan pa je spomin postal
blizu in to se je dotaknilo srca ljudi. Jokali so od veselja, ne od žalosti, kajti
doživeli so bližino zveličanja. To je po papeževih besedah pomembno tudi v trenutkih
našega življenja in ne samo v pomembnih zgodovinskih trenutkih: »Vsi imamo spomin
zveličanja, vsi.« Frančišek se je vprašal, ali nam je ta spomin blizu, ali pa
nam je »nekoliko oddaljen, nekoliko razpršen, nekoliko zastarel, nekoliko muzejski.
Ko spomin ni blizu, ko nimamo izkušnje bližine spomina, se ta začne spreminjati,
spomin postane navadno spominjanje.«
Ko je spomin oddaljen, se preoblikuje
v spominjanje, a ko postane blizu, se spremeni v veselje in to je veselje ljudstva,
je nadaljeval. To predstavlja načelo našega krščanskega življenja. Ko spomin postane
blizu, povzroči dve stvari: ogreje srce in da nam veselje: »In to veselje je naša
moč. Veselje bližnjega spomina. Priučen spomin, ki se oddaljuje in postaja
navadno spominjanje, pa nam ne ogreje srca, ne da nam veselja in ne da nam
moči. To srečanje s spominom je dogodek zveličanja, je srečanje z ljubeznijo Boga,
ki je naredil zgodovino z nami in nas je rešil, je srečanje zveličanja.« In to
je po Frančiškovih besedah razlog za praznovanje.
Ko pride Bog in se nam približa,
je vedno praznik. Kristjani pa se velikokrat bojimo praznovanja, tega preprostega
in bratskega praznovanja, ki je dar Gospodove bližine. Življenje nas hoče voditi stran
od te bližine, da bi imeli samo spominjanje na zveličanje, a ne spomin, ki je živ,
je pojasnil papež. Cerkev pa ima svoj spomin, to je »spomin Gospodovega trpljenja«.
A tudi nam se zgodi, da oddaljimo ta spomin in ga spremenimo v običajni dogodek. »Vsak
teden gremo v cerkev, ali pa kdo umre in gremo na pogreb … in ta spomin nas velikokrat
dolgočasi, ker ni blizu,« je zatrdil Frančišek. »To je žalostno, a maša se
velikokrat spremeni v nek družbeni dogodek in mi nismo blizu spominu Cerkve, ki je
prisotnost Gospoda pred nami.«
Papež je povabil, da si predstavljamo ta
dogodek iz Nehemijeve knjige: Ezdra prinese knjigo spomina in ljudstvo se približa
svojemu spominu in joče, srce se mu ogreje, je veselo, čuti, da je Gospodovo veselje
njegova moč. In brez strahu praznuje. »Prosimo Gospoda za milost, da bi nam njegov
spomin bil vedno blizu«, da bi bil bližnji spomin in ne priučen z navado ter oddaljen
kot navadno spominjanje, je sklenil pridigo papež Frančišek.