Frančišek med splošno avdienco o sveti Cerkvi: Ne boj se svetosti!
VATIKAN (sreda, 2. oktober 2013, RV) – Ne bojmo se svetosti! Tako je odmevala
spodbuda papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra. Pri katehezi
je nadaljeval s pojasnjevanjem veroizpovedi in danes spregovoril o Cerkvi, ki je sveta.
V veroizpovedi trdimo, da verujemo v eno Cerkev, ki je tudi sveta. Gre za značilnost,
ki so se je od samega začetka zavedali prvi kristjani, ki se so tudi imenovali 'sveti'.
Prepričani so namreč bili, da je delovanje Boga, Svetega Duha tisto, ki posvečuje
Cerkev, je pojasnil papež. A v kakšnem smislu je Cerkev sveta, ko pa vidimo, da je
na svoji poti skozi zgodovino imela mnogo težav in temnih trenutkov? Kako je Cerkev
lahko sveta, če pa jo sestavljajo človeška bitja, ki so grešniki?
Cerkev
posvečuje Bog in ne ljudje Da bi odgovorili na ta vprašanja, se je
papež oprl na besede sv. Pavla, ki jih je zapisal kristjanom v Efezu. Apostol trdi,
da je »Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil« (Ef
5,25-26). Kristus je ljubil Cerkev in dal samega sebe na križu. To pomeni, je dodal
papež, »da je Cerkev sveta, ker izhaja iz Boga, ki je svet, ki ji je zvest in je
ne pušča v oblasti smrti in zla. Sveta je, ker je Jezus Kristus, Sveti,
Božji, na neločljiv način z njo združen. Sveta je, ker jo vodi Sveti Duh, ki očiščuje,
spreminja in prenavlja.« Ni sveta zaradi nas, ampak ker jo Bog dela sveto, njena
svetost je sad Svetega Duha in njegovih darov.
Cerkev je odprta za vse
– tudi za najbolj oddaljene Res je, da je Cerkev sestavljena iz grešnikov.
»Smo Cerkev grešnikov. In mi, grešniki smo poklicani, da se Bogu pustimo spremeniti,
prenoviti, posvetiti,« je zatrdil papež in nadaljeval, da je v zgodovini Cerkve
prišlo tudi do skušnjave nekaterih, ki so zatrjevali, da je Cerkev samo Cerkev čistih
in neoporečnih, ostale pa se odpusti. A temu po papeževih besedah ni tako, to je herezija.
»Cerkev, ki je sveta, ne zavrača grešnikov. Vse kliče, sprejema
jih, odprta je tudi za najbolj oddaljene, vse kliče, naj se pustijo
oviti z usmiljenjem, nežnostjo in odpuščanjem Očeta, ki vsem ponuja možnost, da se
z njim srečajo, da hodijo proti svetosti.« Vsi smo grešniki, vsi nosimo s sabo
svoje grehe. A Gospod želi, da mu rečemo: Odpusti mi, pomagaj mi hoditi, spremeni
moje srce. Gospod namreč lahko spremeni srce. »Bog, ki ga srečamo v Cerkvi, ni
neusmiljen sodnik, ampak je Oče iz evangeljske prilike. Lahko si kot sin, ki je zapustil
hišo, ki se je dotaknil dna oddaljenosti od Boga. Ko imaš moč reči: Hočem se vrniti
domov, boš našel odprta vrata, Bog ti bo prišel naproti, ker te vedno čaka. Bog te
vedno čaka! Bog te objame, te poljubi in naredi praznovanje. Takšen je Gospod! Takšna
je nežnost našega Očeta!« je poudaril papež Frančišek. Gospod želi, da
smo del Cerkve, ki zna vedno razpreti roke, da bi sprejela vse. Ni hiša nekaterih,
ampak je hiša vseh, kjer so vsi lahko prenovljeni, spremenjeni in posvečeni z njegovo
ljubeznijo, najmočnejši in najšibkejši, grešniki, brezbrižneži, tisti, ki se čutijo
obupani in izgubljeni. Cerkev vsem ponuja možnost, da prehodimo pot svetosti, ki je
kristjanova pot. Pomaga nam srečati Jezusa Kristusa v zakramentih, še posebej pri
spovedi in evharistiji; sporoča nam Božjo besedo, pomaga nam živeti v Božji ljubezni
do vseh.
Vsak kristjan je poklican k svetosti In kaj lahko storim
jaz, ki se čutim slabotnega, krhkega, grešnika, je ob koncu kateheze zastavil vprašanje
papež. »Bog ti pravi: Ne boj se svetosti, ne boj se meriti visoko, pusti se ljubiti
in očistiti Bogu, ne boj se pustiti voditi se Svetemu Duhu. Vsak kristjan je poklican
k svetosti.« Frančišek je nadaljeval, da svetost ni v tem, da delamo izjemne
stvari, ampak da pustimo Bogu delovati. To je srečanje naše slabotnosti z močjo njegove
milosti, imeti zaupanje v njegovo delovanje, ki nam dopušča živeti v ljubezni, vse
početi z veseljem in ponižnostjo, v Božjo slavo in v služenju bližnjemu. »Ne izgubimo
upanja v svetost, vsi stopimo na to pot,« je povabil papež Frančišek. »Želimo
biti sveti? Gospod nas čaka! Vse, z razširjenimi rokami. Čaka nas, da bi nas spremljal
na tej poti svetosti. Z veseljem živimo svojo vero, pustimo, da nas Gospod
ljubi. Prosimo Boga v molitvi za ta dar, zase in za druge.«