Papež Frančišek: Kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin,
ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih.
TRG SV. PETRA (nedelja, 29. september 2013, RV) – »Ko vas torej gledam,
se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji spomin, ga ohranja
pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih.« S temi besedami je sveti oče med homelijo
začel poglabljati razumevanje identitete katehistov in katehistinj v Cerkvi. Svete
maše na trgu sv. Petra, ki jo je papež Frančišek daroval za katehiste in katehistinje
v izstekajočem se Letu vere se je po besedah nadškofa Fisichelle udeležilo
več kot sto tisoč predstavnikov 4. milijonov katehistov in katehistinj z vsega sveta.
Sveti
oče je homilijo začel z besedami preroka Amosa iz današnjega prvega berila: »'Gorje
vam, lahkomišljenci na Sionu, ki so brezskrbni... , ki poležavajo na posteljah iz
slonove kosti' (Am 6,1.4), jedo, pijejo, pojejo, se zabavajo ter jim ni mar za
težave drugih.
Trde besede preroka Amosa nas varujejo pred nevarnostmi, v katere
vsi hitimo. Kaj torej razkriva ta Božji poslanec, kaj postavlja pred oči svojih sodobnikov,
kakor tudi pred naše oči? Nevarnost, da se prepustimo udobju ter mondenosti tako v
življenju kot v srcu, da imamo za središče naše blagostanje. To pa je tudi izkušnja
bogataša iz današnjega evangelija, ki se je oblačil v dragocena oblačila ter se dan
na dan predajal obilnim gostijam. Zanj je bilo to pomembno. In revež, ki je bil pred
njegovimi vrati in ni imel, da bi se nasitil? To ga ni brigalo, to se ga ni tikalo.
Če stvari, denar in mondenost postanejo središče našega življenja, nas zgrabijo, imajo
v oblasti, izgubimo svojo lastno človeško identiteto. Pozorno poglejte, saj bogataš
iz evangelija nima imena, je preprosto bogataš. Stvari, ki jih ima, so njegovo
obličje, nima drugega.
Poskušajmo se vprašati: kako to, da se to zgodi? Kako
to, da ljudje, morda tudi mi, pademo v nevarnost, da se zapremo, da položimo našo
gotovost v stvari, ki nam na koncu ukradejo obraz, naše človeško obličje? To se zgodi,
ko izgubimo Božji spomin. 'Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu' je rekel prerok.
Če ni Božjega spomina, se vse izzenači na 'jaz', na moje blagostanje. Življenje,
svet, drugi več ne obstajajo, nič ne veljajo, vse se zmanjša na eno samo razsežnost:
imeti. Če izgubimo Božji spomin, tudi mi prenehamo obstajati, se izpraznimo, izgubimo
svoje obličje, kakor bogataš iz evangelija! Kdor teče za ničevostjo, tudi sam postaja
ničeven, kot pravi še eden velik prerok, prerok Jeremija (prim Jer 2,5). Mi pa smo
ustvarjeni po podobi in sličnosti Boga ter ne po podobi in sličnosti stvari ter idolov!
Ko
vas torej gledam, se sprašujem: kdo je katehet? On je tisti, ki ohranja in goji Božji
spomin, ga ohranja pri sebi ter ga zna prebuditi v drugih. Zelo lepo je obujati Božji
spomin, kakor Devica Marija, ki pred čudovitim Božjim delovanjem v njenem življenju
ne misli na čast, ugled, na bogastvo, se ne zapre vase. Nasprotno, kaj je storila
potem, ko je sprejela angelovo oznanilo in spočela Božjega Sina? Odpravila se je na
pot ter šla k ostareli sorodnici Elizabeti, ki je tudi bila noseča, da bi ji pomagala.
V srečanju z njo, je Marijino prvo dejanje spominjanje Božjega delovanja, Božje zvestobe
v njenem življenju, v zgodovini njenega ljudstva ter v naši zgodovini: 'Moja
duša poveličuje Gospoda... kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle... njegovo usmiljenje
traja iz roda v rod' (Lk 1,46.48.50). Marija ima Božji spomin.
V tej Marijini
hvalnici je tudi spomin njene osebne zgodovine, zgodovine Boga z njo, njena izkušnja
vere. Tako je z vsakim od nas, z vsakim kristjanom. Vera vsebuje spomin zgodovine
Boga z nami, spomin srečanja z Bogom, ki prvi da pobudo, ki ustvarja in rešuje ter
nas preoblikuje. Vera je spomin njegove Besede, ki ogreva srce, njegovih zveličavnih
dejanj, s katerimi nam podarja življenje, nas očiščuje, skrbi za nas ter nas hrani.
Katehet je tisti kristjan, ki postavi ta spomin v službo oznanilu, in sicer ne zato,
da bi sebe izpostavljal, govoril o sebi, temveč, da bi govoril o Bogu, o njegovi ljubezni,
o njegovi zvestobi. Govoriti ter posredovati vse to, kar je Bog razodel, torej nauk
v vsej njegovi celoti, ne da bi kaj odvzeli ali dodali.
Sveti Pavel priporoča
svojemu učencu ter sodelavcu Timoteju predvsem eno: Spominjaj, spominjaj se Jezusa
Kristusa, od mrtvih vstalega..., ki ga oznanjam in za katerega trpim (prim. 2
Tim 2,8-9). Apostol mu to lahko rekel, ker se je tudi sam spominjal Kristusa, ki ga
je poklical, ko je še preganjal kristjane, se ga dotaknil ter s svojo milostjo preoblikoval.
Katehet
je torej kristjan, ki v sebi nosi Božji spomin, se pusti v vsem svojem življenju voditi
temu Božjemu spominu ter ga zna prebuditi v srcih drugih. To je zahtevno! Zahteva
vse življenje! Kaj pa je Katekizem, če ne Božji spomin, spomin njegovega delovanja
v zgodovini, spomin tega, da nam je postal bližnji v Kristusu, ki je navzoč v svoji
Besedi, v zakramentih, v svoji Cerkvi, v svoji ljubezni? Dragi katehisti, sprašjem
vas, smo Božji spomin? Smo res jutranja straža, ki prebudi v drugih Božji spomin ter
ogreje srce?
'Gorje vam, lahkomišljenci na Sionu', pravi prerok. Po
kateri poti hoditi, da ne bomo postali lahkomišljene osebe, ki svojo gotovost polagajo
vase ter v stvari, temveč možje in žene Božjega spomina? V drugem berilu, ko sveti
Pavel piše Timoteju, mu da nekatera navodila, ki lahko kažejo pot katehetu, našo pot:
'Prizadevaj si za pravičnost, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost,
krotkost' (1Tim 6,11).
Katehet je človek Božjega spomina, ki ima z Njim
ter bližnjim stalen ter vitalen odnos; je človek vere, ki se resnično zaupa Bogu ter
ima v njem svojo gotovost; je človek dejavne ljubezni, ljubezni, s katero gleda na
vse kot na brate in sestre; je človek 'hypomene', potrpežljivosti, vztrajnosti,
ki se zna z vedrino ter upanjem v Gospoda soočati s težavami, preizkušnjami, z neuspehi,
če je seveda krotak človek, sposoben razumevanja in usmiljenja.
Prosimo Gospoda,
da bomo vsi možje in žene, ki ohranjajo ter gojijo v svojem življenju Božji spomin
in ga znajo prebujati v srcih drugih. Amen.«