RIM (sreda, 25. september 2013, RV) – Danes je v Rimu potekala nova postaja
Dvorišča za pogane. Gre za že znano pobudo, ki se je porodila iz besed zaslužnega
papeža Benedikta XVI. in ki se odvija pod okriljem Papeškega sveta za kulturo. Namenjena
je spodbujanju dialoga med verujočimi in neverujočimi, dogaja pa se po različnih mestih
po celem svetu. Tokratno srečanje je bilo namenjeno posebej novinarjem. Več o dogodku
je za Radio Vatikan povedal kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega
sveta za kulturo.
Med drugim je predstavil poglavitne tematike, s katerimi
so se soočili udeleženci, verniki ali neverniki, ki delajo v medijih. »Menim, da
bi najbolj sugestivno premišljevanje lahko potekalo predvsem znotraj kategorije resnice,
ki je ena temeljnih kategorij tudi znotraj same komunikacije.« Druga tematika
je bila »oseba«, ki je v področje komunikacije seveda vključena, včasih celo
na agresiven način. Tretja tematika, ki jo je nato omenil kardinal Ravasi, je bila
»verska razsežnost«. Ta je postala v medijih še bolj živa v zadnjem obdobju
s prihodom lika papeža Frančiška. Zadnja širša tematika pa je bila premišljevanje
o vrednosti »besede«. Prav to je eno izmed okolij, kjer se verujoči in neverujoči
lahko srečajo. Predvsem krščanska vera ima besedo namreč v svojem izvoru. Obenem je
beseda tudi pot pripovedovanja o Bogu. V svetu laikov pa je beseda prav tako vedno
pot kulturne komunikacije.
Kardinal Ravasi je zatem spomnil, da sta prav pred
kratkim tako papež Frančišek kot tudi zaslužni papež Benedikt XVI. posegla v množična
komunikacijska sredstva. Bodisi preko pisma bodisi preko intervjuja. Njun način je
po Ravasijevem mnenju lekcija za vse, ki delajo v svetu kulture ali tudi pastorale.
Ne bi se smeli bati »stopiti na trg, vstopiti v zmešnjavo aktualne komunikacije«.
Tja naj bi ponesli razloge svojega upanja in svoje vere.
Dvorišče za pogane,
je nato še poudaril predsednik Papeškega sveta za kulturo, ima dvojno karakteristiko.
Po eni strani gre za soočenje, ki mora biti kvalitetno in izbrano, vključevati mora
razumske argumente. Po drugi strani pa, če je soočenje zares dialog in priznava razlike,
ki obstajajo, mora izražati tudi določen žar. Ta ni sarkastičen, temveč se kaže v
doslednosti in trdnosti pri predstavljanju lastne identitete. In če identiteta nekoga
zasluži negativno sodbo, mora bo Ravasijevih besedah ta biti izražena v neposredni,
takojšnji in učinkoviti obliki.