Cagliari: Papež predstavnikom iz sveta kulture o razočaranju, sprijaznjenosti in upanju
CAGLIARI (nedelja, 22. september 2013, RV) – Popoldne se je papež Frančišek
v Cagliariju na Sardiniji srečal tudi s predstavniki iz sveta kulture. Nagovoril jih
je na teološki fakulteti. Najprej jim je povedal, da zanje ni pripravil akademskega
predavanja, ampak da jim bo raje podal premišljevanje, ki izhaja iz njegove izkušnje
človeka in pastirja Cerkve. Pri tem se je naslonil na evangeljski odlomek o dveh učencih
na poti v Emavs in izpostavil tri ključne besede: razočaranje, sprijaznjenost, upanje.
Razočaranje »Ta
dva učenca v srcih nosita trpljenje in zmedo zaradi Jezusove smrti, razočarana
sta nad tem, kako se je končalo. Podobno čutenje najdemo tudi v naši sedanji situaciji:
razočaranje zaradi ekonomske in finančne krize, pa tudi ekološke, vzgojne,
moralne in človeške.« Ta kriza, kot je nadaljeval papež, zadeva
tako sedanjost kot prihodnost celega sveta. Res je, da vsako zgodovinsko obdobje nosi
v sebi kritične elemente. A vsaj v zadnjih štirih stoletjih se tako kot sedaj niso
nikoli stresle temeljne gotovosti, ki predstavljajo življenje človeških bitij.
Sprijaznjenost Vprašanje
pa je, kakšni so odzivi na tako stvarnost. Papež Frančišek je ponovno spomnil na dva
učenca iz Emavsa. Ker sta razočarana zaradi Jezusove smrti, se sprijaznita in poskušata
pobegniti iz stvarnosti, zato zapustita Jeruzalem. Tudi tako obnašanje lahko najdemo
v našem zgodovinskem trenutku. Pri soočanju s krizo lahko pride do sprijaznjenosti
in pesimistične drže do vsake možnosti morebitnega učinkovitega posredovanja. Obenem
razočaranje vodi v neke vrste beg, iskanje trenutkov zatišja. Taka drža, ki se sicer
zdi pragmatična, kot je opozoril papež, se v resnici »ne zmeni za krik
po pravičnosti, človečnosti, družbeni odgovornosti« in vodi »k individualizmu,
hinavščini ali celo k neke vrste cinizmu«.
Upanje – Univerza kot
kraj razločevanja To je točka, na kateri se je potrebno vprašati, ali obstaja
pot, ki jo moramo v tej situaciji prehoditi. »Mislim, da ne le, da pot je, ampak
da nas prav zgodovinski trenutek, v katerem živimo, spodbuja, da bi iskali in našli
poti upanja, ki bi naši družbi odprle nova obzorja.« Pri tem pa je dragocena vloga
univerze, je dodal papež Frančišek. Zatem je naštel nekaj pobud, o katerih bi bilo
dobro premisliti. Prva je pogled na univerzo kot na »kraj razločevanja«. Papež
je poudaril, da je pomembno pogledati resničnosti v obraz, jo živeti brez strahov,
brez bežanja in brez katastrofizma. »Vsaka kriza, tudi sedanja, je prehod. Porodne
bolečine, ki s seboj prinesejo napor, težave, trpljenje, prinesejo tudi obzorje življenja,
prenove, prinesejo moč upanja.« Kriza tako lahko postane trenutek očiščevanja
in razmisleka. Razločevanje ni slepo ali improvizirano. Po papeževih besedah se uresničuje
na podlagi etičnih in duhovnih načel. Nakazuje spraševanje o tem, kaj je dobro. Sklicuje
se na vrednote, lastne pogledu na osebo v vseh njenih razsežnostih. »Univerza kot
kraj modrosti« ima zatorej pomembno vlogo »pri vzgajanju za razločevanje«,
ki bi gojilo upanje. Razločevati namreč pomeni tudi ne bežati, ampak »resno, brez
predsodkov brati resničnost«.
Upanje – Univerza kot kraj, kjer se oblikuje
kultura bližine Papež Frančišek je nato spregovoril o univerzi »kot kraju,
kjer se oblikuje kultura bližine«. »Osama in zaprtost vase ali v lastne interese
nista nikoli pot, da bi povrnili upanje in delali za prenovo, ampak je to bližina,
kultura srečanja.« Univerza je privilegiran kraj, kjer se le-to spodbuja, uči
in kjer se kulturo dialoga tudi živi. Konstruktivno soočanje kot dejavnik rasti pomeni
razumeti in ovrednotiti bogastvo drugega. Papež je na tem mestu ponovno spomnil na
učenca iz Emavsa. Jezus se jima je približal, poslušal je, kako sta onadva videla
resničnost, z njima se je pogovarjal. In na ta način je v njunih srcih ponovno razvnel
upanje, odprl nova obzorja, ki so bila navzoča že prej, a sta jih učenca lahko prepoznala
le po srečanju z Vstalim. »Nikoli se ne bojte srečanja, dialoga, soočenja,«
je še dodal papež Frančišek.
Upanje – Univerza kot kraj vzgajanja za solidarnost Potem
se je dotaknil elementa univerze »kot kraja vzgajanja za solidarnost«. Beseda
solidarnost ne pripada le krščanskemu besednjaku. Je temeljni element za prenovo naše
družbe, je zatrdil papež. Srečanje in pogovor med Jezusom ter učencema iz Emavsa,
ki jima povrneta upanje ter prenovita pot njunega življenja, vodita tudi k delitvi,
ko je Jezus razlomil kruh. To je znamenje evharistije, Boga, ki je tako blizu, da
z nami deli tudi svoje življenje. S tem pa tudi tisti, ki ne verujejo, lahko prepoznajo,
da prav v živeti solidarnosti odnosi ne temeljijo na doumevanju drugega kot nekaj
materialnega ali kot številke, temveč kot osebe. »Ni prihodnosti za nobeno državo,
za nobeno družbo, za naš svet, če ne bomo vsi znali biti bolj solidarni. Solidarnost
kot način pisanja zgodovine, kot življenjsko okolje, v katerem spori, napetosti in
nasprotovanja dosežejo harmonijo, ki poraja življenje.«