Papež se je danes srečal z rimskimi duhovniki

RIM (ponedeljek, 16. september 2013, RV) – Papež Frančišek se je danes dopoldne v baziliki sv. Janeza v Lateranu sestal z rimskimi duhovniki. Prvič se je z njimi srečal 17. junija, na začetku škofijskega pastoralnega simpozija. Sedaj je sveti oče ponovno izrazil željo kardinalu Agostinu Valliniju, vikarju rimske škofije, da bi se lahko sestal z duhovniki, ki sodelujejo v različnih škofijskih službah.

Današnjega srečanja so se tako udeležili vsi, ki opravljajo pastoralno službo po župnijskih skupnostih, na podružnicah, po univerzitetnih ali bolniških kaplanijah, v svetu dela in po zaporih, škofijski in redovni duhovniki, ki imajo različne funkcije v škofiji, ter diakoni. Kot je v pozdravnem nagovoru dejal kardinal Vallini, je šlo za »družinsko srečanje« med škofom in duhovniki. Papež jih je predhodno naprosil, da si za pripravo preberejo njegovo premišljevanje, ki ga je napisal za duhovnike kot škof Buenos Airesa leta 2008, po zasedanju škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov v Aparecidi.

V tem besedilu je predstavljena duhovniška identiteta, in sicer v luči dokumenta omenjenega zasedanja. Med drugim je kardinal Bergoglio v njem poudaril, da morajo biti duhovniki predvsem »pastirji ljudstva« in ne »funkcionarji«. Njihovo identiteto določa »odnos s skupnostjo«, ki naj bi imel dve značilnosti: »dar« in »zvestobo«. Duhovnik »pripada« Božjemu ljudstvu, je zapisal bodoči papež. Kdor ne vstopi v to »pripadnost občestvu«, zdrsne v »osamo jaz-a«. Uresničenje tega občestva pa omogoča edinole Sveti Duh. Dokument iz Aparecide od duhovnikov zahteva nove drže. Župnik mora biti resničen učenec Jezusa Kristusa, kajti le duhovnik, ki je zaljubljen v Gospoda, lahko prenovi župnijo. Istočasno mora biti goreč misijonar, ki se ne zadovolji s preprosto administracijo, ampak živi v nenehnem hrepenenju po iskanju oddaljenih. Iz teh dveh zahtev, po »zaljubljenih učencih« in »gorečih misijonarjih«, je sestavljena podoba dobrega pastirja, o kateri je duhovnikom pisal kardinal Bergoglio. Od pastorale, ki skrbi zgolj za ohranjanje, je potrebno preiti k odločno misijonarski pastorali. »Varovati čredo«, tako še beremo v pismu, od duhovnika pričakuje »naporno požrtvovalnost« in »nežnost«, saj pomeni varovati »nekaj krhkega« in »nekaj dragocenega«.

Pismo bodočega papeža v nadaljevanju opozarja še na usmiljenje, in sicer v povezavi z zakramentom sprave. Spovednik naj bi bil »priča Gospodove ljubezni«, nikakor pa ne pretirano strog ali preveč popustljiv. Le usmiljen duhovnik je blizu osebi in jo lahko spremlja na poti sprave.

Audio: