S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 15. september 2013, RV) – »Naj živi sveta mati Cerkev!« so odmevale papeževe besede v sredo med splošno avdienco, ko je govoril o Cerkvi kot materi. Mama ne podari samo življenja, ampak otrokom pomaga rasti, hrani jih in uči hoditi skozi življenje, spremlja jih s svojo pozornostjo, naklonjenostjo in ljubeznijo, tudi ko zrastejo. Zna opozarjati, odpuščati, razumeti, biti blizu v bolezni in trpljenju. Dobra mama pomaga otrokom, da izstopijo iz sebe, da ne ostanejo udobno pod materinimi perutmi. »Cerkev kot dobra mati počne isto: spremlja našo rast tako, da nam posreduje Božjo besedo, ki je luč, ki nam kaže pot krščanskega življenja; podeljuje zakramente. Hrani nas z evharistijo, prinaša nam Božje odpuščanje preko zakramenta sprave, podpira nas v trenutku bolezni z bolniškim maziljenjem. Cerkev nas spremlja v vem našem življenju vere, v vsem našem življenju kristjana.«

Papež obiskal begunce in prosilce azila v rimskem centru Astalli
»Vsakdo izmed vas, dragi prijatelji, nosi zgodbo življenja, ki nam govori o dramah vojne, sporih, pogosto povezanih z mednarodno politiko. Toda vsakdo izmed vas nosi predvsem človeško in versko bogastvo, bogastvo, ki ga je treba sprejeti in se ga ne bati.« Tako je povedal papež beguncem in prosilcem azila, ki jih je minuli teden obiskal v rimskem Centru Astalli. Služiti pomeni z najbolj ubogimi utrditi predvsem človeške odnose, vezi bližine in solidarnosti, je dejal Frančišek. Ubogi, njihova krhkost in preprostost, razkrinkajo naš egoizem, lažne gotovosti in domišljanje o samozadostnosti. Vodijo nas k izkušnji bližine in nežnosti Boga, ki obzirno ter s potrpežljivim zaupanjem skrbi za vse nas. Se sklonim k tistemu, ki je v težavah, ali pa se bojim, da si bom umazal roke? Sem zaprt sam vase, v svoje stvari, ali opazim tiste, ki potrebujejo pomoč? Ali gledam v oči tistih, ki zahtevajo pravico, ali obrnem pogled na drugo stran, da ne bi videl njihovih oči?

Srečanje z damami in vitezi Viteškega reda božjega groba v Jeruzalemu
»Bodite pričevalci globokega smisla, luči, ki prinaša vero,« je spodbudil papež viteze in dame Viteškega reda božjega groba v Jeruzalemu, s katerimi se je srečal v minulem tednu. »Ohranjajte pomembno bogastvo vrednot, modrost preteklosti, a tako, da živite sedanjost, si prizadevate v današnjem dnevu, s pogledom v prihodnost, da odpirate obzorja upanja z vašim delom, da bi družbi dali bolj človeški obraz. Jezus Kristus, križani in vstali, naj je zares središče vašega življenja in vsakega vašega osebnega in skupnega projekta. Verovati v odrešenjsko moč križa in vstajenja, da bi nudili upanje in mir. Na poseben način to zelo potrebuje Jezusova domovina! Vera ne oddaljuje od odgovornosti, h katerim smo vsi poklicani, ampak usmerja in spodbuja h konkretni zavzetosti za boljšo družbo.«

Frančiškove jutranje pridige
Sprehodimo se še skozi papeževe misli, ki jih je izrekel minuli teden med jutranjimi mašami v Domu sv. Marte. »Upanje je Jezus. Upanje je dar, je poklon Svetega Duha,« je zatrdil v ponedeljek, ko je izpostavil, da upanja ne smemo pomešati z optimizmom. Za kristjana je upanje Jezus osebno, njegova moč osvobajanja in prenavljanja vsakega življenja. »Veliko je kristjanov brez vstajenja, kristjanov brez Kristusa Vstalega,« pa je papež dejal v torek zjutraj. Kristjani so poklicani, da oznanjajo Jezusa brez strahu, brez sramu in brez triumfalizma. Opozoril je pred nevarnostjo, da bi postali kristjani brez vstajenja, ter poudaril, da je Kristus vedno središče in upanje našega življenja. Jezus je Zmagovalec, je tisti, ki je premagal smrt in greh. V četrtek je Frančišek pozval k premišljevanju Jezusovega trpljenja: Da bi bili dobri kristjani, da bi pričevali, da bi odpuščali, da ne bi sovražili, da ne bi opravljali bližnjega, je treba motriti Jezusovo človeškost, trpečo človeškost, trpečega Jezusa. »Misliti samo na Jezusa. Če je naše srce, če so naše misli z Jezusom – Zmagovalcem, Njim, ki je premagal smrt, greh, hudobca, vse –, bomo lahko delali tako, kot nas prosi Jezus in kot nas prosi apostol Pavel: blagost, ponižnost. Če ne zremo v Jezusa, če nismo z Jezusom, tega ne moremo storiti. To je milost: milost, ki izvira iz kontemplacije Jezusa.« Pri petkovi pridigi je Frančišek posvaril pred opravljanjem in slabim govorjenjem o drugih: »Tisti, ki živijo v obsojanju bližnjega, ki slabo govorijo o bližnjem, so hinavci, kajti nimajo moči in poguma, da bi videli lastne pomanjkljivosti.« Včeraj, na praznik povišanja svetega Križa, pa je papež Frančišek dejal, da nas drevo križa vse rešuje posledic drevesa spoznanja dobrega in hudega, kjer je izvor samozadostnosti, ošabnosti in napuha, da bi spoznavali le z lastno miselnostjo, le preko naših kriterijev in v skladu s tisto domišljavostjo, da smo edini sodniki sveta. »To je zgodovina človeka,« je pojasnil papež, »od enega drevesa do drugega«.

Audio: