Dan posta in molitve za mir v Siriji in na Bližnjem vzhodu
VATIKAN (sobota, 7. september 2013, RV) – »Na ves glas ponavljam: s kulturo
spopadov, s kulturo sporov se ne ustvarja sožitja v nekem ljudstvu in tudi ne med
ljudstvi, temveč s kulturo srečanja, kulturo dialoga. To je edina pot do miru.
Naj se visoko dviga krik po miru, da bo dosegel srca vseh in bodo odložili orožje
ter se pustili voditi hrepenenju po miru. Zato, dragi bratje in sestre, sem
se odločil letošnji 7. september, dan pred praznikom rojstva Marije, Kraljice miru,
za vso Cerkev razglasiti kot dan posta ter molitve za mir v Siriji in na Bližnjem
vzhodu.« Te besede je izrekel papež Frančišek preteklo nedeljo med nagovorom pri
molitvi Angelovega češčenja. Danes pa bodo ponovno prebrane tik pred začetkom molitvenega
bdenja, ki bo v okviru napovedanega dneva posta in molitve nocoj potekalo na Trgu
sv. Petra v Vatikanu. Bdenje je okvirno sestavljeno iz treh delov. Prvi je molitev
k Mariji, Kraljici miru, drugi del je posvečen evharističnemu češčenju, tretji del
pa predstavlja besedno bogoslužje. Predvideni sta tudi meditacija papeža Frančiška
in pa daljša tišina.
Na papežev poziv k molitvi za mir so se odzvale krajevne
Cerkve po svetu, številna združenja, skupnosti in gibanja. Predsednik Papeškega sveta
za družino, nadškof Vincenzo Paglia, je k udeležbi preko pisma posebej povabil tudi
krščanske družine, in sicer od najmlajših pa do najstarejših. »Verjamem, da je
pomembno, da poziv papeža Frančiška k miru doseže družine po celem svetu, kajti družine
so kraj, kjer se porajajo življenje, mir, solidarnost in bratstvo.« Tako
zatrjuje msgr. Paglia v pogovoru za Radio Vatikan. Za vse vernike in torej tudi za
krščanske družine moliti k Bogu »pomeni vzeti v roke enega izmed krmil zgodovine,
kajti molitev spreminja zgodovino, vztrajna molitev h Gospodu se zareže v globino
zgodovinskih dogodkov«.
Msgr. Paglia še nadaljuje, da nam to pomaga razumeti
prav gesta posta. Če se nekaj ne spremeni, če se ne zaustavi iskanja zgolj lastne,
bodisi individualne ali skupne zadovoljitve, bo težko priti do miru. To, da se otroci
in ostareli, mladi in odrasli zberejo skupaj v postu in molitvi, da bi se vojna prenehala,
je »veliko znamenje civilizacije in ne samo vere«. Predsednik vatikanskega
dikasterija na koncu pravi, da bi starejše generacije dale največjo lekcijo svojim
otrokom in bi tako prispevale k boljši prihodnosti našega planeta, če bi jim pripovedovale
o drami vojne, ki so jo same doživele na lastne oči. Seveda je za to potrebna tudi
velika modrost, da se najde prave besede. A na ta način bi se najmlajši zavedli trpljenja
mnogih svojih vrstnikov zaradi vojn. V starejših pa bi s pripovedovanjem rasla zavest,
da se ta tragedija ne sme nikoli več ponoviti.