Papež Frančišek na praznik sv. Avguština: Bog te čaka, kaj mu boš odgovoril?

RIM (četrtek, 29. avgust 2013, RV) – »Nemir« je beseda, ki je bila v središču homilije papeža Frančiška med včerajšnjo sveto mašo. Le-to je daroval v rimski baziliki, posvečeni sv. Avguštinu. Na dan, ko Cerkev obhaja praznik tega svetnika, so avguštinci namreč začeli svoj 184. generalni kapitelj. Papež Frančišek jih je v pridigi tako nagovoril izhajajoč iz besed, ki jih beremo na začetku Avguštinovih Izpovedi: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«

V teh besedah je »povzetek našega celotnega življenja«. Sveti oče si je zastavil vprašanje, kateri je bil temeljni nemir, ki ga je živel Avguštin, oziroma h kateremu nemiru vabi nas, da ga vzbudimo in ohranjamo v svojem življenju. Papež nato predlaga tri vrste nemira: »nemir duhovnega iskanja, nemir srečanja z Bogom, nemir ljubezni«.

Avguštin je živel izkušnjo, ki je precej običajna tudi med današnjimi mladimi. Mama Monika ga je vzgojila v krščanski veri, četudi ni prejel svetega krsta. Z leti se je nato oddaljil, saj v veri ni našel odgovora na svoja vprašanja in na želje svojega srca. Pridružil se je skupini manihejcev in se posvetil študiju. Pri tem se ni odrekel lahkomiselni zabavi, prijateljstvom in ljubezni. Kmalu je začel kariero učitelja retorike, ki ga je pripeljala na dvor v Milanu. Avguštin se zdi človek, ki ima vse. Toda v njegovem srcu je ostal nemir iskanja globokega smisla življenja. Njegovo srce ni zaspalo, kot je dejal papež. Ni bilo omrtvičeno zaradi uspeha, stvari in moči. »Avguštin se ne zapre sam vase, ne vda se, še naprej išče resnico, smisel življenja, še naprej išče obličje Boga.«

Pri tem sicer naredi tudi napake in greši. A kot je poudaril papež Frančišek, ne izgubi nemira duhovnega iskanja. Na ta način nato odkrije, da ga je Bog čakal in da ga ni nikoli nehal sam iskati prvi. Enako velja danes za vse, ki se čutijo ravnodušne do Boga in vere, ki so se oddaljili. Papež vabi, da bi pogledali v svojo notranjost in se vprašali, če imamo srce, ki si želi nečesa velikega, ali srce, ki je zaspalo: »Bog te čaka, kaj mu boš odgovoril? Verjameš, da te Bog čaka ali je ta resnica zate le 'besede'?«

Avguština je prav ta nemir srca pripeljal do osebnega srečanja s Kristusom. Pripeljal ga je do spoznanja, da je Bog, ki ga je iskal daleč od sebe, tisti Bog, ki je blizu vsakemu človeškemu bitju. A Avguštin se ni ustavil pri tem. Še naprej je nadaljeval pot. Nemir iskanja Boga je postal nemir, da bi ga vedno bolje poznal, da bi šel ven iz sebe in tako omogočil, da ga spoznajo tudi drugi. Po besedah papeža Frančiška je to »nemir ljubezni«. Avguštin je pustil, da ga je Bog vznemiril. Ni se utrudil oznanjevati besede, vztrajal je v primernem in neprimernem trenutku, delal je za evangelij z velikodušnim srcem pastirja, ki je zaskrbljen za svoje ovce. Vedno je bil na poti, vedno nemiren. »Lahko se vprašamo: sem nemiren za Boga, da bi ga oznanjal in delal, da bi ga spoznali drugi? Ali se pustim zapeljati tisti duhovni posvetnosti, ki nas spodbuja, da delamo vse iz ljubezni do samih sebe?«

Papež Frančišek je nato spomnil še na Avguštinovo mamo, sveto Moniko, ki je za spreobrnjenje svojega sina prelila veliko solz. Koliko mam tudi danes joče, da bi se njihovi otroci vrnili h Kristusu. »Ne izgubite upanja v Božjo milost,« jih je spodbudil sveti oče. Monika je bila nemirna ženska in Bog ji je v izobilju dal tistega, za kar je jokala. Avguštin pa je njen dedič in je od nje prejel seme nemira. »To je torej nemir ljubezni: vedno brez premora iskati dobro drugega, ljubljene osebe, s tisto intenzivnostjo, ki pripelje tudi do solz.« Papež je na tem mestu spomnil na podobe Jezusa, ki joče pred grobom prijatelja Lazarja; Petra, ki se je po zatajitvi srečal s pogledom, polnim usmiljenja in ljubezni; očeta, ki teče nasproti sinu; ter Marije, ki z ljubeznijo spremlja Sina vse do križa.

Kako pa je z nami in nemirom ljubezni? Verjamemo v ljubezen do Boga in drugih? In sicer ne na abstrakten način, samo z besedami, ampak do konkretnih bratov, ki jih srečamo, ki so poleg nas? Se pustimo vznemiriti njihovim potrebam ali ostajamo zaprti vase in v svoje skupnosti? Vsa ta vprašanja je še zastavil papež Frančišek med včerajšnjo mašo v baziliki sv. Avguština. Nato pa je sklenil z besedami: »Nemir ljubezni vedno spodbuja, da gremo nasproti drugemu, ne da bi čakali, da nam bo drugi prej izrazil svoje potrebe. Nemir ljubezni nam daje dar pastoralne rodovitnosti.« Prosimo, da bi »v srcu ohranili duhovni nemir, da bi ga vedno iskali, nemir, da bi ga pogumno oznanjali, nemir ljubezni do vsakega brata in vsake sestre«.

Audio: