Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Bernarda iz Clairvauxa
Danes bi rad spregovoril o sv. Bernardu iz Clairvauxa, ki ga imenujemo tudi 'zadnji
med cerkvenimi očeti', ker je v 12. stoletju še enkrat obnovil in ponavzočil
veliko teologijo očetov ter predstavil dva osrednja vidika njegovega nauka, ki zadevata
Jezusa Kristusa in Marijo, njegovo presveto Mater. Njegova skrb za globoko in življenjsko
soudeleženost kristjana pri božji ljubezni v Jezusu Kristusu ne prinaša novih smernic
v znanstvenem področju teologije. Vendar pa opat iz Clairvauxa nadvse odločno priliči
teologa kontemplativcu in mistiku. Samo Jezus – poudarja Bernard spričo zapletenih
dialektičnih razmišljanj tistega časa – samo Jezus je 'med za usta, pesem za uho,
veselje za srce (mel in ore, in aure melos, in corde iubilum)'. Prav od
tod prihaja naziv, ki mu ga je dalo izročilo, namreč doctor mellifluus: njegova
hvalnica Kristusu 'teče kot med'. V utrudljivih bitkah med nominalisti
in realisti – dvema filozofskima tokovoma tistega časa – se opat iz Clairvauxa ne
naveliča ponavljati, da je eno samo ime, ki kaj šteje, in to je ime Jezusa iz Nazareta.
»Suha je vsaka duševna hrana, če ni namočena s tem oljem; neokusna, če ni
začinjena s to soljo. Kar pišeš, je zame čisto brez okusa, če ne bom tam prebral imena
Jezus«. In zaključuje: »Ko razpravljaš ali govoriš, nima nobena stvar
zame nobenega okusa, če v njej ne slišim odmevati Jezusovega imena«
(Sermones in Cantica Canticorum XV, 6: PL 183,847). Za Bernarda je pravo
spoznanje Boga v osebnem in globokem izkustvu Jezusa Kristusa in njegove ljubezni.
In to, bratje in sestre, velja za vsakega kristjana: vera je predvsem osebno in globoko
srečanje z Jezusom, je izkustvo njegove bližine, njegovega prijateljstva, njegove
ljubezni; samo tako se naučimo vedno bolj ga spoznavati, ga ljubiti in mu vedno bolj
slediti. O da bi se to zgodilo vsakemu od nas!
V slavnem Govoru na nedeljo
v osmini Vnebovzetja sveti opat z ognjevitimi izrazi opiše Marijino tesno soudeleženost
pri odrešilni žrtvi njenega Sina: »O sveta Mati«, vzklika, »zares
ti je meč prebodel dušo! … Tako silna bolečina je presunila tvojo dušo, da te lahko
upravičeno kličemo ‘več kot mučenka’, ker je v tebi soudeleženost pri trpljenju Sina
v silovitosti daleč presegla trpljenje telesnega mučeništva« (14: PL
183,437-438). Bernard ne dvomi: “per Mariam ad Iesum”, po Mariji smo privedeni
k Jezusu. Jasno pa potrjuje Marijino podrejenost Jezusu, kot je to v temeljih tradicionalne
mariologije. Osrednji del Govora pa tudi pripiše Mariji posebno mesto v zgodovini
odrešenja, in to zaradi posebne soudeleženosti Matere (compassio) pri Sinovi
daritvi. Ni brez razloga stoletje in pol po Bernardovi smrti v zadnjem spevu Božanske
komedije Dante Alighieri postavil na ustnice 'medonosnega doktorja' vzvišeno
molitev Mariji: »Devica, mati, sinu hči prelepa in kot nihče
ponižna in visoka, ti dopolnitev Božjega si sklepa, ...« (Raj
33, v. 1 sl., prev. A. Capuder). Ta razmišljanja zaljubljenca v Jezusa in Marijo še
danes odrešilno izzivajo ne le teologe, ampak vse vernike.