Klarise v Castel Gandolfu po papeževem obisku: Človeškost, ki ustvarja odnos
CASTEL GANDOLFO (petek, 16. avgust 2013, RV) – Preden je papež Frančišek včeraj
v Castel Gandolfu daroval sveto mašo, je obiskal klavzurni samostan klaris. V istem
samostanu se je sicer zaustavil tudi že pred enim mesecem, 14. julija. O tokratnem
obisku, ki je trajal približno 45 minut, je opatinja Maria Assunta Fuoco dejala,
da je bilo kratko, a intenzivno srečanje. Papež je sestre spodbudil, naj vse do konca
živijo svojo poklicanost, naj bodo zveste svoji karizmi, in sicer v preprostosti,
v iskanju bistvenega in v uboštvu. To prizadevanje, da bi živeli odnose, utemeljene
v Gospodovi ljubezni, pa po besedah sestre Marie Assunte izraža tudi osebnost papeža
Frančiška: »Človeškost, ki je zelo bogata, človeškost, ki se ne ustavlja pri postranskem,
temveč gre v globino in ustvarja odnos.« Sestre je najbolj nagovorila papeževa
preprosta navzočnost med njimi. Preprostost, ki razodeva veliko globino. Srečanje
je v njih tako pustilo veselje in moč, ki obenem opozarjata na odgovornost, ki jo
imajo s svojim odgovorom Gospodu pred Cerkvijo in svetim očetom.
Papež Frančišek
je med svojim obiskom na včerajšnji praznik vnebovzetja klarisam spregovoril o Mariji,
je nato povedala vikarja Maria Concetta Sfregola. Ob tem jih je nasmejal s
simpatično pripovedjo. Marija je na notranji strani rajskih vrat, ki jih odpira in
zapira sveti Peter. Ta vrat ne odpre, kadar pridejo grešniki. Marija ob tem nekoliko
trpi, vendar ostane na svojem mestu. Ponoči, ko ni nikogar, pa odpre rajska vrata
in vse spusti noter. Posvečena ženska je podobna Mariji, je nadaljevala sestra Maria
Concetta. Njihovo poslanstvo je torej enako njenemu. Danes je poklicanost v kontemplativno
življenje in klavzuro težko razumeti. A pravi smisel tega poslanstva je prav delovanje
v tihoti in temi, sredi noči, ko nihče ne vidi, nihče ne ve in nihče ne sliši. Medtem
ko ljudje hodijo mimo samostana in ne vedo, kdo je notri, ter niti ne, zakaj so notri,
sestre opravljajo svoje poslanstvo. To je, odpirajo rajska vrata, da lahko vstopi
celo človeštvo, tudi tisti bratje in sestre, ki niti nimajo daru vere. S tem jim ponovno
podarijo zaupanje in upanje, ne da bi za to moral kdorkoli vedeti, razen Boga in Marije.