Duhovne misli Benedikta XVI. za slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije

Na slovesni praznik Vnebovzetja Device Marije Božje Matere, obhajamo prehod iz zemeljske pogojenosti v nebeško blaženost Nje, ki ga je rodila kot meso in ga sprejela v veri kot Gospoda življenja. Češčenje Device Marije spremlja Cerkvev že od vsega začetka in že od IV. stoletja naprej so se začeli pojavljati Marijini prazniki: v nekaterih praznikih je bolj poudarjena vloga Device Marije v zveličavni zgodovini, v drugih pa obhajamo pomembne trenutke iz njenega zemeljskega bivanja. Brezmadežna vedno Devica Marija, Božja Mati, je bila potem, ko je končala pot svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo.

Sveti Luka v evangeljskem odlomku današnjega praznika, opiše izpolnitev zveličanja po Devici Mariji. Ona, v katere maternici je začel nastajati po oznanjenju Angela majhen Vsemogočni, se brez obotavljanja v naglici napoti k sorodnici Elizabeti, da bi ji prinesla Zveličarja sveta. »Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu in napolnjena je bila s Svetim Duhom« (Lk 1,41). Prepoznala je Božjo Mater v njej, »ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,46). Obe ženi, ki sta pričakovali izpolnitev Božjih obljub, sta vnaprej okušali veselje prihoda Božjega kraljestva, veselje zveličanja.

V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v končnem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda« (»Magnificat anima mea Dominum«), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega življenja, da namreč ne postavlja sebe v središče, ampak ustvarja prostor srečanja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, ko ne izvršuje svojih dejanj, marveč se povsem daje na voljo Božji pobudi. Marija je žena upanja. Samo zato, ker veruje Božjim obljubam in pričakuje Izraelovo zveličanje, more priti angel k njej in jo poklicati za odločilno služenje pri teh obljubah. Marija je žena vere. »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje besede. Tako je vidno, da je v Božji besedi zares doma. Govori in misli z Božjo besedo; Božja beseda postane njena beseda, in njena beseda se porodi iz Božje besede. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z Božjimi mislimi, da je njeno hotenje Božje hotenje. Ker je bila povsem prežeta z Božjo besedo, je mogla postati mati učlovečene Besede. In še: Marija je žena, ki ljubi. Kako bi moglo biti drugače? Kot verujoča v veri misli z Božjimi mislimi, hoče kot Bog hoče, zato ne more biti drugače, kot žena, ki ljubi. To slutimo ob tihih dejanjih, o katerih poročajo evangeljske pripovedi o Jezusovem otroštvu. To vidimo v rahločutnosti, s katero v galilejski Kani zazna stisko ženina in neveste ter jo zaupa Jezusu. To vidimo v ponižnosti, s katero sprejema, ko se Jezus med javnim delovanjem ne meni toliko za njo, saj ve, da mora Sin zdaj ustanoviti novo družino in da bo materina ura spet prišla šele v trenutku križa, ki bo resnična Jezusova ura (prim. Jn 2,4; 13,1). Potem, ko so učenci pobegnili, je ona stala pod križem (prim. Jn 19,25–27); in pozneje, v uri binkošti, se bodo učenci zbrali okoli nje v pričakovanju Svetega Duha (prim. Apd 1,14).

Dragi bratje in sestre, zaupajmo se Njej, ki vzeta v nebo ni odložila svojega poslanstva priprošnjice. K njej, voditeljici apostolov, podpori mučencev, luči svetnikov, se obrnimo z našo molitvijo in jo prosimo naj nas spremlja na tem zemeljskem življenju, nam pomaga gledati v nebo in nas nekega dne sprjeme ob svojem Sinu Jezusu.

Audio: