VATIKAN (torek, 6. avgust 2013) – Ob torkih nas skozi leto vere na Radiu Vatikan
spremlja cikel meditacij ob besedah naše veroizpovedi. Pripravlja ga p. Dariusz
Kowalczyk, predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Gre
za pobudo, ki je odgovor na vabilo Benedikta XVI., naj beremo Katekizem katoliške
Cerkve. Današnje razmišljanje p. Kowalczyka je posvečeno večnemu življenju:
Zadnji
stavek naše veroizpovedi se glasi: Verujem večno življenje. Za kristjana smrt
ni dokončni konec bivanja človeške osebe, temveč prehod v večno življenje. Katekizem
nam razkriva oblike tega prehoda.
Po smrti je vsak človek podvržen
sodbi. »Sojeni bomo po ljubezni,« tako pravi sveti Janez od Križa. V sodbi bo človek
ali šel prek očiščevanja ali takoj vstopil v nebeško blaženost ali pa bo takoj
za vekomaj pogubljen.
Nismo zmožni, da bi si lahko predstavljali nebesa,
a verjamemo svetopisemskim besedam: »Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč
pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.« (Rim 14,17) Nebesa so dinamična
stvarnost, kajti Bog je vedno večji in zato bomo vedno imeli še kaj za odkriti.
Vice
so zelo pomirjujoča verska resnica. Če se ne čutimo pripravljene, da bi vstopili v
nebesa, lahko upamo, da nas bo Bog sam očistil in pripravil, da bomo v polnosti okušali
njegova čuda. Ni res, da bi nam Bog sicer lahko omogočil vstop v nebesa, a tega ne
stori, ker bi se rad prej maščeval za naše grehe. Ne! Tako imenovane muke v vicah
nas naredijo zmožne zares uživati nebesa. Pekel pa nasprotno obstaja v večni ločenosti
od Boga. A Bog stori vse, da bi rešil vsakega človeka. Obsodba je torej samoobsodba,
se pravi situacija, v kateri človek dokončno reče »ne« Bogu in zavrže njegovo usmiljenje.
Ob
koncu časov bo poslednja sodba. Ta bo pomenila dovršitev Kristusovega
zmagoslavja: »Ne bo več smrti, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine
ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,4) Ne vemo, kdaj se bo
vse to zgodilo. Vemo pa, da bomo čez kakšno desetletje ali morda čez kakšno leto umrli
in se znašli na pragu večnosti.