Cerkev se spominja 35. obletnice smrti papeža Pavla VI.
VATIKAN (torek, 6. avgust 2013, RV) – Na današnji dan, 6. avgusta leta 1978,
na praznik Gospodovega spremenjenja, je z Očenašem na ustih umrl papež Pavel VI. Mnogi
se ga spominjajo kot koncilskega očeta z izredno versko miselnostjo, doktorja in asketa.
11. oktobra 1962, ob pričetku drugega vatikanskega koncila, je kardinal Montini
imel uvodni govor, kjer je vse povabil naj se »zaupno obrnemo proti novemu nebu
in zemlji«. Navzočim je prebral besede, s katerimi je začrtal obličje papeža kot
dobrega pastirja katoliške črede: »Še posebej mi je pri srcu vloga pastirja črede.
Druge človeške lastnosti – znanje, preudarnost, diplomatska obzirnost, organizacijske
sposobnosti – lahko olepšajo in dopolnijo papeževanje, toda na noben način ga ne morejo
nadomestiti. V središču je vnema dobrega pastirja, pripravljenega za vsako sveto junaštvo.
Pastir daje življenje za svoje ovce. On hodi pred čredo in njegove ovce
mu sledijo. Če je potrebno, se tudi gre spopadat z volkovi.«
8. decembra
1965, na praznik Brezmadežne in ob zaključku drugega vatikanskega koncila, je kardinal
Montini, takrat že kot papež Pavel VI., izrekel naslednje: »Naš pozdrav postaja
idealen, ne nerealen. Ko mi ljudje usmerjamo naše misli, naše želje proti idealnemu
dojemanju življenja, se lahko hitro znajdemo v utopiji, retorični karikatori,
iluziji ali razočaranju. Človek ohranja neugasljivo hrepenenje po idealni in
celotni popolnosti, toda sam tega ne bo dosegel. Tudi ne preko koncepta, še manj pa
preko izkušnje in realnosti. Vemo, to je človeška drama. Toda med tem, ko sklepamo
drugi vatikanski koncil, praznujemo praznik presvete Device, Kristusove Matere: nedolžne,
prelepe, popolne. Žene, resnične idealne in obenem realne žene. Bitje, v kateri
podoba Boga odseva v svoji jasnosti. Naj lepota Brezmadežne ne postane za nas model
navdihnjenja?«, tako se je vprašal papež Pavel VI.