Duhovne misli Benedikta XVI. za 18. nedeljo med letom

V teh dneh so liturgični prazniki nekaterih svetnikov. V sredo smo se spomnili sv. Ignacija Loyolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Živel je v XVI. stoletju. Spreobrnil se je ob branju Jezusovega življenja in Življenja svetnikov, ko je dolgo okreval po poškodbi, ki jo je dobil v boju. To, kar je bral, ga je tako navdušilo, da se je odločil hoditi za Gospodom. V četrtek smo se spominjali sv. Alfonza Marija Ligvorija, ustanovitelja Redemptoristov, ki je živel v XVIII. stoletju in ga je častitljivi Pij XII. razglasil za zavetnika spovednikov. Nadalje smo se v petek spomnili še sv. Evzebija, prvega piemontskega škofa, ki je proti nasprotnikom pogumno branil Kristusovo božanstvo. Spominjali pa se bomo tudi Janeza Marija Vianeja, arškega župnika, ki smo ga v letu duhovnikov imeli za zgled in kateremu priprošnji ponovno zaupam vse pastirje Cerkve.

Skupna zavzetost pravkar omenjenih svetnikoh je bila: reševati duše in z vsakemu dano karizmo služiti Cerkvi, prispevati za njeno obnovo in jo s tem bogatiti. Ti možje so prišli do 'srčne modrosti' (Ps 89,12), ker so zbirali to, kar ne propade in zavračali to, kar je minljivo: oblast, bogastvo in katkotrajni užitki. S tem, ko so izbrali Boga, so imeli vse potrebno in tako že tukaj na zemlji predokušali večnost.

Božja beseda današnje 18. nedelje med letom nas torej spodbuja k razmišljanju, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin. Bogastva, čeprav je samo po sebi dobrina, ga ne smemo imeti za aboslutno dobrino. Predvsem ne zagotavlja zveličanja, nasprotno, lahhko ga resno ogrozi. Ravno na to tveganje Jezus v današnjem evangeliju opozori svoje učence. Modrost in krepost je, da ne navezujemo svojega srca na stvari tega sveta, saj je vse minljivo in bo vsega naenkrat konec. Resnični zaklad, ki ga moramo neprestano iskati, je za nas kristjane »to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Očetovi desnici«. To nas danes spominja sveti Pavel v Pismu kološanom in dodaja, da je naše življenje »že skrito s Kristusom v Bogu« (prim. Kol 3,1-3).

Jezusov nauk iz evangelija današnje nedelje govori o pravi modrosti. Začne se z vprašanjem enega izmed množice: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj« (Lk 12,13). V odgovoru Jezus poslušalce posvari, naj se varujejo pohlepa po zemeljskih dobrinah s priliko o nespametnem bogatašu, ki je potem, ko si je nabral oblilo imetja, nehal delati ter začel uživati svoje dobrine ter se zabavati. S tem se je varal, da lahko tako odvrne stran tudi smrt. Toda Bog mu je rekel: »Neumnež, ! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« Nespameten človek v Svetem pismu je tisti, ki se ne želi zavedati iz izkušnje vidnih stvari, da ni nič večno, temveč vse mine: mladost, ko smo fizično močni, udobnosti, kakor tudi, ko smo v vlogi oblasti. Neumnost je torej imeti svoje življenje odvisno od takih prehodnih resničnosti. Nasprotno pa se človek, ki zaupa v Gospoda, ne boji nasprotovanj v življenju, niti se ne boji neizogibne resničnosti: smrti; je tisti, ki je prišel do srčne modrosti, kot svetniki.

Na koncu naj še spomnim, da bomo v ponedeljek, 5. avgusta obhajali posvetitev bazilike Marije Velike. Počastili bomo Božjo Mater Marijo. Naziv, da je Marija Božja Mati, so sprejeli na koncilu v Efezu leta 431. V torek, na praznik Gospodovega spremenjenja na gori, se bomo spomnili obletnice smrti papeža Pavla VI. Praznik Gospodovega spremenjenja so na vzhodu praznovali že v V. stoletju, tisoč let pozneje pa ga je papež Kalist III. razglasil za vso Cerkev. Datum 6. avgust, kot višek poletne svetlobe, je bil izbran z namenom, da poudari, kako sijaj Kristusovega obličja razsvetljuje ves svet.

Audio: