Duhovne misli Benedikta XVI. za 17. nedeljo med letom
Medtem ko evangelist Matej uvaja Očenaš z majhno katehezo o molitvi
na splošno, najdemo pri Luku Očenaš v drugi povezavi, namreč na Jezusovi
poti v Jeruzalem. Evangelist luka uvaja Gospodovo molitev z nasednjo pripombo:
Jezus je »nekoč na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih
učencev dejal: 'Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.'«
(Lk 11,1). Okvir je torej srečanje z Jezusovo molitvijo, ki v učencih prebudi željo,
da bi se od njega naučili moliti. To je zelo značilno za evangelista Luka, ki je Jezusovi
molitvi odmeril poseben, zares poseben prostor. Celotno Jezusovo delovanje izvira
iz njegove molitve, molitev nosi njegovo delovanje. Tako se bistveni dogodki njegove
poti, v katerih se postopoma razkriva njegova skrivnost, javljajo kot dogodki molitve.
Tako je pomenljivo, da postavi Luka Očenaš v povezavi z Jezusovo osebno
molitvijo. Jezus nam s tem daje delež pri njegovi lastni molitvi, uvaja nas v notranji
pogovor troedine ljubezni. Naše človeške stiske tako rekoč dvigne v Božje srce. To
pa pomeni tudi, da so besede očenaša usmeritve v notranjo molitev, predstavljajo temelje
naravnanosti našega bitja, hočejo nas oblikovati po Sinovi podobi. Pomen Očenaša sega
onkraj sporočanja molitvenih besed. Očenaš hoče oblikovati naše bitje, nas uvajati
v Jezusovo mišljenje (prim. Flp 2,5).
Današnji evangeljski odlomek torej predstavlja
Jezusa, ki je malo stran od svojih učencev zbrano molil. Ko je končal, je eden od
njih rekel: 'Gospod nauči nas moliti' (Lk 11,1). Jezus mu ni ne ugovarjal,
niti ni izrekel nekih nenavadnih ali ezoteričnih obrazcev, ampak je z izredno preprostostjo
dejal: 'Kadar pa vi molite, recite: »Oče... «. Očenaš
jih je torej naučil tako (prim. Lk 11,2-4), da je izhajal iz svoje molitve, s katero
se je obračal na Boga, svojega Očeta. Pred nami so prve besede Svetega pisma, ki se
jih naučimo že kot otroci. Vtisnejo se nam v spomin, oblikujejo naše življenje ter
nas spremljajo do zadnjega našega diha. Prav tako pa nam razodevajo, 'da mi še
nismo na popoln način Božji otroci, ampak moramo postajati in sicer
vedno bolj preko našega globljega občestva z Jezusom. S tem je to, da smo otroci,
enako hoji za Kristusom'.
Ta molitev tudi vsebuje in izraža tako materialne
kot duhovne človeške potrebe: 'Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi
nam naše grehe' (Lk 11,3-4). In ravno zaradi vsakodnevnih potreb in težav nas
Jezus zelo odločno spodbuja: 'Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite
in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor
išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo' (Lk 11,9-10). To pa ne prosimo zaradi
zadostitve lastni volji, temveč da ohranjamo budno naše prijateljstvo z Bogom, ki
bo, kakor nadalje pravi evangelij: 'dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo!'
(Lk 11,13). To so doživljali starodavni 'puščavski očetje', prav tako kontemplativci
vseh časov, ki so po molitvi postajali Božji prijatelji, kakor naprimer Abraham, ki
je prosil Gospoda, naj zaradi tistih nekaj pravičnih prizanese mestu Sodomi (prim.
1Mz 18,23-32). Sveta Terezija Avilska je spodbujala sosestre z besedami: »Prositi
moramo Boga, da nas za vedno reši iz vsake nevarnosti ter nas otme od vsakega
zla. Naj bo še tako nepopolna naša želja, prizadevajmo si vzrajati v prošnji zanjo.
Zakaj ne bi veliko prosili, saj se obračamo na Vsemogočnega«.
Vsakič ko
molimo Očenaš, se naš glas spleta z glasom Cerkve, saj tisti, ki moli, ni nikoli sam.
»Vsak vernik mora iskati in lahko najde v resnici ter bogastvu krščanske molitve,
kakor jo uči Cerkev, lastno pot, lastni način molitve, da se torej pusti voditi Svetemu
Duhu, ki ga vodi po Kristusu k Očetu« (prim. CD 44, O Meditaciji, 1990).