Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik apostola Jakoba Starejšega
Svetopisemski seznami dvanajsterih apostolov navajajo dve osebi z imenom Jakob: in
sicer Jakoba Zebedejevega sina in Jakoba Alfejevega sina, ki ju ločimo po imenu kot
Jakob Starejši in Jakob Mlajši.
Ime Jakob izhaja iz grške oblike imena Iakobos
očaka Jakoba. Apostol s tem imenom pa je brat apostola Janeza. Jakob Starejši je pripadal
skupini treh apostolov, ki jih je Jezus poklical k sebi med pomembnimi trenutki svojega
življenja. Jakob je bil skupaj s Petrom in Janezom navzoč med spremenjenjem na gori
ter med Jezusovim notranjim bojem v vrtu Getsemani. Gre torej za dve povsem različni
okoliščini: v prvem primeru so Jakob in druga dva apostola videli Gospodovo slavo,
njegov pogovor z Mojzesom in Elijo ter Jezusovo razodevanje božanske narave. V drugem
primeru pa se je Jakob znašel pred Jezusovim trpljenjem in ponižanjem. S svojimi očmi
je videl, kako se je Božji Sin ponižal in bil pokoren vse do smrti. Za Jakoba je bila
ta druga izkušnja priložnost, da je zorel v veri ter tako popravil svojo enostransko
zmagoslavno razlago glede od judovskega ljudstva pričakovanega Mesije. Ta pa v resnici
ni bil odet samo v slavo in čast temveč tudi trpljenje in slabosti. Jezusova slava
se je uresničila ravno na križu, kjer je postal deležen našega trpljenja. Sveti Duh
je na binkoštni dan dopolnil to Jakobovo zorenje v veri. Jakob se namreč ni več umaknil,
ampak je v javnosti pogumno pričeval za Kristusa.
Kralj Herod Agripa, nečak
Heroda Velikega, je v začetku 40 let prvega stoletja, kakor pravi evangelist Luka,
»udaril po nekaterih, ki so pripadali Cerkvi. Z mečem je dal usmrtiti Janezovega
brata Jakoba« (Apd 12,1-2). To strnjeno poročilo brez kakršne koli podrobnosti
razodeva po eni strani, kako je bilo za kristjane povsem običajno pričevati s svojim
življenjem za Gospoda, po drugi strani pa, da je imel Jakob pomembno mesto v Jeruzalemski
Cerkvi, predvsem zaradi vloge, ki jo je imel med Jezusovim zemeljskim bivanjem.
Poznejše
izročilo iz časa Izidorja Seviljskega pripoveduje, da je Jakob prišel oznanjat evangelij
v Španijo, pomembno področje rimskega cesarstva. Po nekem drugem izročilu pa naj bi
njegovo telo prenesli v Španijo v mesto Santiago de Compostella. Kot vemo, se je v
tem kraju začelo veliko češčenje tega apostola. Ta kraj je vse do zdaj ostal cilj
številnih romarjev, ne samo iz Evrope temveč iz vsega sveta. Iz tega lahko razumemo
ikonografsko upodabljanje sv. Jakoba z romarsko palico v roki ter z zvitkom evangelija.
To sta znamenji značilni za apostola popotnika, ki se je posvetil oznanjevanju 'vesele
novice'. Ti znamenji pa sta lahko zančilni tudi za naše zemeljsko krščansko romanje.
Od
svetega Jakoba se lahko veliko naučimo. Najprej od njegove pripravljenosti sprejeti
Gospodov klic, ko nam Gospod reče, naj zapustimo 'čoln' naših zemeljskih gotovosti.
Nadalje od njegove navdušenosti hoditi po poteh, ki nam jih Gospod pokaže onkraj naše
domišljavosti ter od pripravljenosti pogumno pričevati za Gospoda in če je potrebno
tudi z darovanjem življenja.