VATIKAN (ponedeljek, 15. julij 2013, RV) – »Kdor ne vzame svojega križa
in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« S temi jasnimi besedami se Jezus obrača
na svoje učence v današnjem evangeliju. Te besede pa spominjajo tudi na številne priložnosti,
ko je papež Frančišek odločno poudaril pomen križa v življenju vsakega kristjana,
duhovnika ali laika. Med eno izmed svojih homilij je tako dejal, da je »krščanstvo
brez križa« krščanstvo, ki ostaja »na pol poti«. Cerkev, ki bi mirno rasla
brez večjih problemov, je ena izmed podob, ki jih je papež Frančišek začel podirati
že takoj na začetku svojega pontifikata. Če rečemo Cerkev, rečemo tudi križ, oziroma
se zavedamo gole resničnosti trenutka, v katerem se je porodila. Naj torej spomnimo
na nekaj misli papeža Frančiška, ki odmevajo ob današnjem evangeljskem odlomku:
»Triumfalizem,
ki je navzoč v Cerkvi, jo zaustavlja, zaustavlja kristjane. To je triumfalistična
Cerkev, ki ostaja na pol poti. Ne ve, da so v Cerkvi, ki hodi po poti križa,
nujno potrebni mučenci. To je Cerkev, ki misli le na zmagoslavje in
uspehe in ki ne pozna tistega Jezusovega pravila, da se do zmagoslavja pride le preko
človeškega poloma, poloma križa.« Tako je papež Frančišek poudaril pri jutranji
maši v Domu sv. Marte konec maja. Na cvetno nedeljo pa je ponovil besede svojega predhodnika,
Benedikta XVI.: »'Vi ste princi, toda princi kralja, ki je križan. To je namreč
Jezusov prestol'. Jezus sprejme nase zlo, umazanijo, greh sveta, tudi naš greh,
greh vseh nas, in ga umije, umije ga s svojo krvjo, z usmiljenjem, z Božjo ljubeznijo.
To je dobro, ki ga je Jezus vsem nam storil na prestolu križa. Kristusov križ, objet
z ljubeznijo, nikoli ne vodi v žalost, temveč v veselje, v veselje, da smo
zveličani, ter da storimo vsaj malo od tistega, kar je On storil na dan svoje
smrti.«
To je večen paradoks križa: največja bolečina obrodi sad veselja.
Rodovitnost oznanjevanja evangelija je pogojena z usklajevanjem z logiko Jezusovega
križa. To je logika izhoda iz samega sebe, logika podarjanja, logika ljubezni. Tako
je papež dejal pred dobrim tednom med mašo v Vatikanu, ki so se je udeležili semeniščniki,
novinci in novinke: »Vedno je križ s Kristusom tisti, ki zagotavlja rodovitnost
našega poslanstva.« Papež Frančišek je prepričan v to, kar Cerkev in svetniki
oznanjajo in pričujejo že dve tisočletji, in sicer, da je Kristusov križ les, ki govori
o ljubezni, usmiljenju in odpuščanju: »Bog nas sodi tako, da nas ljubi. Če
njegovo ljubezen sprejmem, sem rešen, če pa jo zavrnem, sem obsojen. Vendar ne od
njega, temveč od samega sebe, kajti Bog ne obsoja. On le ljubi in rešuje.«
Te besede je papež Frančišek izrekel po tradicionalnem križevem potu v rimskem Koloseju
na veliki petek zvečer.
Na cvetno nedeljo je o križu papež spregovoril tudi
mladim, ki bodo oblikovali Cerkev jutrišnjega dne. Zatrdil jim je, da je Kristus Kralj,
ki ljubi vse do križa in ki tudi nas uči služiti in ljubiti: »Ne sramujte se njegovega
križa! Še več, objemite ga, saj ste razumeli, da se prav v darovanju
samega sebe in ko gremo ven iz sebe, najde resnično veselje in da je
Bog z ljubeznijo premagal zlo.«