Služiti Cerkvi v Domu svete Marte

VATIKAN (sobota, 13. julij 2013, RV) – Dom svete Marte je danes znan po tem, da nudi bivališče svetemu očetu Frančišku. Kaj pa se sicer dogaja v tej stavbi, kako je nastala, čemu je namenjena in predvsem, kdo ima zasluge za to, da je hiša to, kar je? Novinarka časnika L'Osservatore Romano se je o teh in drugih vprašanjih pogovarjala s s. Manuelo Latini, članico Družbe hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk. Dolga leta je bila s. Manuela predstojnica v skupnosti, ki ima za nalogo, da skrbi za sprejemanje gostov in za vse ostale dogodke v Domu svete Marte.

Breme vodstva je s. Manuela nosila v obdobju, ko je Dom dobival današnjo podobo. Sestre usmiljenke so v hiši od samega začetka, in sicer se je pisalo leto 1884. Pogled v preteklost namreč govori o zgodbi, ki sega vse do papeža Leona XIII. Le-ta je zgradil stavbo z namenom, da bi dajala zavetje bolnikom v epidemiji kolere, ki je grozila mestu. Rim je bilo obvarovano biča te bolezni, zato je bila stavba nato odprta za reveže iz bližnjih četrti Borga in Trastevera ter romarje, ki so prihajali v večno mesto.

Sestre so postopoma prevzele tudi druga dela v Vatikanu: vodenje kuhinje in menze za papeško žandarmerijo; nadalje kuhinje in menze za delavce; dispanzerja za prvo pomoč ter pediatričnega dispanzerja. Sestre redovnice, ki so pripadale tej skupnosti, so prihajale iz raznih držav. V pogovoru s. Manuela omenja Poljakinje in Slovakinje. Skupnost je bila najprej neposredno odvisna od materne hiše v Parizu, danes pa spada pod italijansko provinco.

Prelomnica v zgodovini Doma svete Marte so prav gotovo leta od 1993 do 1996. Papež Janez Pavel II. je namreč želel, naj se dom preuredi tako, da bo lahko sprejel kardinale, ki se bodo udeležili konklava, kadar bi le-ta pač nastopil. V času izven konklava, je polovica doma zasedena z uslužbenci v vatikanskih dikasterijih. Druga polovica sob za goste pa je po predhodnem dovoljenju na voljo za krajše nastanitve kardinalov in škofov, ki pridejo v Rim.

V srcu s. Manuele danes živijo spomini na srečanja s papežem Janezom Pavlom II., o katerem pravi: »Vtisnil se mi je v spomin, ker je bil človeški, prisrčen in se je vsak njegov sogovornik ob njem dobro počutil.« Kaj pa kardinal Ratzinger? Da seveda, tudi on je bil med prvimi gosti, takoj leta 1996, skupaj z drugimi člani Mednarodne teološke komisije, katere predsednik je bil takrat.

Ko dela bilanco devetih let vodstvene službe v redovni skupnosti v Domu svete Marte, s. Manuela ugotavlja, da je bila to izkušnja, ki jo je naučila ljubiti vesoljno Cerkev. Doživela je štiri sinode, v domu so bivali nobelovi nagrajenci, prihajali so škofje z vseh celin. Spoznavala je raznolikost kultur in izrazov. Nekateri škofje so bili zelo skromni, prav ubogi in sestre so jim pomagale, kolikor so le mogle.

Ali je bilo slovo od Doma svete Marte zelo težko? S. Manuela odgovarja polna življenjskega realizma: »Odšla sem v pravem trenutku. Ko smo že dolgo časa v neki službi, na nekem kraju, se lahko zgodi, da nismo več služabniki, temveč gospodarji. Zvezdni prah se nas oprime, postanemo nekako mogočni in oblastni. Ker sem se pravočasno umaknila, sem ohranila vero in ljubezen do Cerkve. Hkrati sem imela še dovolj moči, da sem se vključila v delo na novem delovnem mestu.«

Audio: