Papež o hoji za Kristusom: pot služenja in ne čar začasnosti

VATIKAN (petek, 12. julij 2013, RV) – Včeraj smo obhajali praznik svetega Benedikta, sicer pa smo tudi v mesecu novih maš. Mladi, ki v sebi nosijo Božji klic, v počitniških duhovnih vajah in prostih trenutkih gledajo vase in ugotavljajo, kako se bodo odzvali na to skrivnost. Dnevni evangeliji, ki jih v tem obdobju poslušamo pri svetih mašah, so bogati s spodbudami in tolažbo za vse, ki stopajo na poti za Gospodom.

V prvih mesecih papeške službe je sveti oče Frančišek veliko govoril o poklicu in poklicanih. Opozarjal je na skušnjave, ki se lahko pojavljajo na tej poti, med prvimi je skušnjava po nagradi, po plačilu.

Jezus obljublja veliko, stoterno na tem svetu in v prihodnjem večno življenje (prim. Mr 10,30). Težava nastopi v trenutku, ko šibkejši člen v dogovoru, to je človek, začenja preračunavati in ugotavljati, kakšen dobiček bo imel od svojega prizadevanja. Pozabi, da mora vreči na krožnik samo en kovanec in sicer kovanec velikodušnosti po Jezusovem zgledu. Papež pravi, da ta skušnjava napada vse kristjane.

»Hoja za Jezusom kot način kulture (...) Če gremo za Jezusom tako kot bi šlo za nek družbeni predlog, uporabljamo to pot z namenom, da bi se povzpeli višje in dosegli več oblasti. Zgodovina Cerkve je polna tega, začenši z nekaterimi vladarji in oblastniki in mnogimi drugimi. In tudi z nekaterimi – ne bom rekel da številnimi, pač pa nekaterimi – duhovniki, škofi ... Nekateri mislijo, da je hoja za Jezusom kariera.«

Ko počistimo teren vsega, kar onesnažuje odnos med tistim, ki prosi in tistim, ki daje, papež Frančišek pokaže na drug zaslužek oziroma pridobitev: Kdor veruje, v tem ni sam, ampak se nahaja v veliki hiši, v skupnosti, ki je velika kot svet, v Cerkvi. Cerkev nam daje identiteto, pravi papež in nadaljuje:

»Identiteta kristjana je v tem, da pripada Cerkvi (...) kajti ni mogoče najti Jezusa izven Cerkve. To je Mati Cerkev, ki nam daje Jezusa, daje nam identiteto, ki ni samo pečat: to je pripadnost. Identiteta pomeni pripadnost.«

Pripadnost pa ne more biti drugačna kakor močna, če pomislimo, da je krščanska identiteta pridobljena za ceno krvi, ki je bila prelita pred dva tisoč leti na Kalvariji in za katero dajejo življenje kristjani tudi danes. A tu papež Frančišek opozarja na nevarnost samoprevare. Obstaja namreč razlika med odločitvijo za vse življenje in kratkotrajnimi izbirami, ob katerih se neprestano vrtimo v začaranem krogu.

Dvoumnemu čaru začasnosti je papež Frančišek vedno znova zoperstavil jasno smer, ki vodi v »periferije bivanja«. Kdor hoče iti v to smer, mora izstopiti senčnega kotička lastnega srca in sicer s pomočjo molitve. Nismo nekakšni salonski kristjani žalostnih in kislih obrazov, temveč ljudje, ki najprej v molitvi na kolenih in nato v dejanju stopamo na poti proti Jezusovi obljubi:

»Molitev k Očetu v Jezusovem imenu nam pomaga, da stopimo ven iz sebe. Molitev, ki nas dolgočasi, se odvija v nas le kot misel, ki pride in gre (...) Če ne znamo stopiti ven iz sebe proti bratu, ki je v potrebi, bolan, neveden, ubog, izkoriščan; če nam ne uspe iti ven iz sebe naproti tem ranam, se ne bomo nikdar naučili tiste svobode, ki nas vodi v nek drug izstop iz nas samih, v Jezusove rane. Dva izhoda iz sebe obstajata: eden vodi k Jezusovim ranam, drugi vodi k ranam naših bratov in sester. To je pot, ki jo Jezus hoče v naši molitvi.«

Audio: