Ob argentinski neodvisnosti škofje pozivajo k pravičnosti, svobodi in družbenem vključevanju
ARGENTINA (petek, 12. julij 2013, RV) – Ob prazniku argentinske neodvisnosti
so tamkajšnji škofje odločno pozvali k pravičnosti, svobodi in družbenem vključevanju.
Na dan neodvisnosti, ki jo je Argentina razglasila 9. julija 1816 v Tucumánu, so se
darovale svete maše po vsej državi. Alfredo Horacio Zecca, škof v Tucumánu, je ob
tej priložnosti povedal, da papež Frančišek želi revno Cerkev, ki služi revnim. Vendar
pa to ne sme postati nek slogan, ki se ga zgolj neodgovorno ponavlja. Revna Cerkev
je Cerkev, ki se ne zapira vase, ampak dopušča, da luč sveta, torej Kristus, sije
na njenem obličju. Gre za delovno, misijonarsko Cerkev, ki služi vsem in je odprta
za vse, predvsem za tiste, ki živijo na periferijah, ki so odrinjeni na rob. Cerkev
ne more, da ne bi priznala, da resnica vere in ljubezni ni imela takšnega družbenega
vpliva, kot bi ga morala imeti. Najboljša možna izbira ni dala sadov, da bi revni
lahko gledali v prihodnost kot na čas bratstva in miru.
Po besedah škofa Zecce
je porazdeljevanje bogastva v Latinski Ameriki in Argentini še naprej nezadostno.
Seveda je treba priznati do sedaj opravljeno delo, a prav tako je treba upoštevati,
da je dosedanje prizadevanje bilo nezadostno. To povzroča boleči paradoks za argentinski
narod in vso celino, namreč biti najbolj katoliško območje na planetu, obenem pa država
z največ neenakostmi, če že ne najrevnejša. Revščina v Argentini je sramota, je poudaril
škof in dodal, da odgovornost nosijo vsi: odgovorni, voditelji, državljani, duhovniki,
verniki. Poleg velike neenakosti je argentinski škof izpostavil tudi druge vrste razmer,
ki terjajo takojšnje ukrepanje in so povezane z revščino. Gre za diskriminacijo, zaposlitveno
negotovost, brezposelnost, trgovino z drogo in ljudmi, korupcijo, različne oblike
nasilja, napade na življenje. Manjka kultura solidarnosti, je dodal škof Zecca.
O
koheziji, svobodi in skupnem dobrem je na dan argentinske neodvisnosti govoril Oscar
Vicente Ojea, škof v San Isidoru. Dejal je, da neodvisnost pomeni svobodo, avtonomijo,
a tudi identiteto. Argentina je po njegovem prepričanju v teh zadnjih dvesto letih
iskala svojo identiteto, ki je v polnosti še vedno ni našla. Res je, da jo je opredelila
z ustavo, a identiteta naroda še vedno ni jasna. Še vedno imamo dolg do sebe, kot
narod si moramo podariti projekt, ki nas bo razsvetljeval pri skupnem delu, je zatrdil.
Odkrivamo in spoznavamo svojo raznolikost. Veliko smo se borili, a še vedno je mnogo
sporov. Noben brat ne sme biti odrinjen od skupne mize, je še dejal.
Tudi
škof Martin de Elizalde je poudaril, da pred trpljenjem in obupom ne morejo ostati
ravnodušni. Zmanjševanje revščine, enako porazdeljevanje dobrin, varovanje življenja
državljanov, vse to ogrožata nevarnost in nasilje. Neodvisnost, razglašena pred skoraj
dvesto leti, je še vedno nepopolna, in takšna bo ostala, če se ne bodo uveljavila
pravična načela, ki so to neodvisnost tudi spodbudila.