Duhovne misli Benedikta XVI. za 14. nedeljo med letom
»Današnji evangelij (prim. Lk 10,1-12.17-20) nam prestavlja Jezusa, ki pošilja 72
učencev v vasi, v katere želi iti, da pripravijo za njegov prihod. Samo evangelist
Luka poudarja, da poslansvo ni pridržano samo dvanajsterim, temveč je za vse učence.
Jezus namreč pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo« (Lk 10,2). Na Božji
njivi je dela za vse. Jezus misijonarjem ob tem, da jih pošilja, tudi da jasna in
natančna navodila, kako naj se obnašajo. Kot prvo jih pošilja po 'dva in dva'
z namenom, da si medsebojno pomagajo in tako pričujejo za bratsko ljubezen. Nadalje
jih opozarja, da bodo 'kot jagnjeta med volkovi', kar pomeni, da bodo morali
ohranjati mir, pa naj se zgodi kar koli ter tako v kakršno koli situacijo prinašati
sporočilo miru. S sabo ne smejo vzeti ne oblek ne denarja, ampak naj živijo od tega,
kar jim bo Božja previdnost ponudila. Nadalje naj oskrbujejo bolnike in sicer kot
znamenje Božjega usmiljenja. Če jih kje ne sprejmejo, naj gredo naprej, a naj opozorijo,
da so prebivalci sami odgovorni, ker so zavrnili Božje kraljestvo. Sveti Luka tudi
poudarja, da so bili učenci navdušeni zaradi dobrih sadov svojega poslanstva in nam
predstavlja tisti lepi Jezusov stavek: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi
pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20).
Naj ta evangelij prebudi v vseh krščenih zavest, da so Kristusovi misijonarji in da
so poklicani pripraviti mu pot tako z besedami, kakor s pričevanjem življenja«.
Benedikt
XVI. je ob današnjem berilu iz pisma apostola Pavla Galačanom ter ob današnjem evangeliju
predstavil življenje sv. Petra Celestina, ko je 4. julija 2010 v Sulmoni obhajal sveto
mašo ob praznovanju osemsto letnice rojstva tega svetnika: »V današnjem drugem berilu
iz pisma Galačanom smo slišali lep izraz svetega Pavla, ki čudovito oriše duhovnost
svetega Petra Celestina: 'Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega
Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu' (Gal
6,14). Križ je resnično predstavljal središče njegovega življenja, mu dajal moč pri
soočanju s trdimi pokorami in težkimi trenutki vse od mladosti do zadnje njegove ure.
Vedno mu je bilo jasno, da po križu prihaja zveličanje. Peter Celestin je prav tako
po križu imel jasno zavest greha, ki jo je vedno spremljala prav tako jasna zavest
neskončnega Božjega usmiljenja. Kot duhovnik je okušal lepoto podeljevalca tega usmiljenja,
ko je spokornikom odvezoval grehe in tudi ko je bil izvoljen na apostolski sedež,
saj je kot papež uvedel posebni odpustek. Zato želim spodbuditi duhovnike, naj postanejo
jasni in verodostojni pričevalci vesele novice sprave z Bogom, da bodo tako okušali
čezmerno veselje, o katerem govori prerok Izaija v današnjem prvem berilu (prim. Iz
66,10-14).«
Papež Benedikt XVI. je na koncu svoje homilije predstavil še zadnjo
značilnost Petra Celestina, ki ni bil zaprt 'sam vase', »čeprav je živel samotarsko
življenje, temveč je z navdušenjem prinašal veselo novico evangelija svojim bratom.
Skrivnost njegove rodovitne pastorale pa je v tem, da je vedno 'ostal' v molitvi z
Gospodom.«