Murskosoboški škof Peter Štumpf: Kakšna je dediščina svetih bratov za našo škofijo...?
Oglejmo si štiri dejanja svetih bratov, ki naj bodo tudi naša dejanja.
MURSKA SOBOTA (nedelja, 30. junij 2013) – V stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski
Soboti je danes popoldne potekala osrednja slovesnost na ravni Cerkve na Slovenskem
ob 1150-letnici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda na Moravsko. Somaševanje slovenskih
škofov in duhovnikov je vodil murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki se je
v homiliji potem, ko je orisal, kakšen naj bo dobri pastir, vprašal: »Kakšna je dediščina
svetih bratov za našo škofijo, za današnje kristjane v soboški škofiji in v Sloveniji
nasploh? Oglejmo si štiri dejanja svetih bratov, ki naj bodo tudi naša dejanja.«
Prvo
dejanje: Prinašati na oltar. Sveta Ciril in Metod sta domačo besedo povzdignila
na oltar. Prevedla sta bogoslužne knjige v ljudem razumljiv jezik. In v takem jeziku
sta obhajala bogoslužje. – Tudi danes je to potrebno. »Prevesti« bogoslužno, teološko
govorico v ljudem razumljiv jezik. Ta jezik morda ni toliko v besedah, temveč predvsem
v ljubezni.
Drugo dejanje: Pričevati s trpljenjem. Sveta brata sta prenašala,
predvsem Metod kot nadškof, bremena ljudstva, nadloge, nasprotovanje, tudi fizično
nasilje. Metod je celo prenašal težo zapora in se ni uklonil volji posvetnih in nekaterih
cerkvenih voditeljev, ki so skušali zatreti njegovo delovanje v prid ljudi. – Biti
z ljudmi je tudi klic današnjega časa. Klic najprej pastirjem. Da smo ljudem v oporo.
Da oznanjamo evangelij – tudi s trpljenjem.
Tretje dejanje: Prizadevati
si za svetost. Sveta Ciril in Metod sta iskala večno, neminljivo Modrost – ne
človeške teorije, nauke, mnenja, tudi ne znanstvene izsledke, ki se velikokrat tudi
menjajo ali so celo v službi zla. Prizadevala sta si za pradedne časti. Za vero, za
stanje Božje milosti ali z eno besedo – za svetost. – To je tudi klic vsem nam. Iskati
Boga, njegovo modrost.
Četrto dejanje: Častiti Marijo. Sveta Ciril
in Metod sta častila sveto Bogorodico Marijo. V njej posvečeni cerkvi v Blatenskem
Kostelu sta obhajala sveto evharistijo. – Marija ima dom tudi med nami. Na Brezjah,
na Ptujski Gori, na Sveti Gori, v Turnišču in v mnogih cerkvah, kapelah ter po domovih.
Tudi v naših srcih. Njej v čast prepevamo pesmi z lepo vsebino in melodijo, njej v
čast med prsti polzijo jagode mnogih rožnih vencev.
Audio:
Nagovor
škofa Petra Štumpfa ob 1150-letnici prihoda sv. bratov Cirila in Metoda v naše kraje
Spoštovana
sobrata nadškofa, dragi sobratje škofje, duhovniki, sestre redovnice, spoštovani
škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji, spoštovani duhovnik Binkoštne cerkve, spoštovani
duhovnik Srbske pravoslavne Cerkve, spoštovana ekscelenca, veleposlanik Republike
Češke s soprogo, spoštovani narodni poslanci in poslanke, spoštovani župan
mestne občine Murska Sobota in župani naših mest in vasi, spoštovani romarji župnij,
ki so posvečene sv. Cirilu in Metodu, spoštovani drugi visoki gostje, dragi
bratje in sestre!
V zgodovini Izraela je bilo mnogo pastirjev. Nekateri so
bili dobri in skrbni. Nihče pa ni vzbudil toliko pozornosti kot Jezus Kristus. Ljudje
so njegove besede dojeli kot vir in smisel življenja. Njegova dela so pomenila skrb
in bližino. Jezus z avtoriteto pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11).
Dobri pastir skrbi za čredo. Ni izven črede, ampak se nahaja sredi črede.
Pomenljivo je povedal papež Frančišek: »Pastir mora imeti vonj po ovcah.« Odsotnost
tega vonja dokazuje, da ne pase ovac, ampak jih samo izkorišča sebi v prid. Taki so
najemniki, ki zbežijo pred volkovi (prim. Jn 10,12). Njihova edina skrb je
prodaja črede, zaslužek in bogatenje. Dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo
njega (prim. Jn 10,14). To ni umska sposobnost spomina, ampak mnogo več. Poznati
ovce pomeni hoteti jim dobro, ljubiti jih, za njih celo darovati življenje. Z Jezusom
Bog vstopa v človeško zgodovino. Njega so napovedovali preroki, da bi zbral razkropljene
v skupnost Božjih otrok. Jezus kot Dobri pastir pooseblja veličino in hkrati nežnost
Boga. Odnos pastirja do ovac primerja z odnosom med njim in Očetom. Kot je Oče vreden
Sinove ljubezni, tako so ovce vredne pastirjeve ljubezni. Pomeni, da Jezus, Dobri
pastir, nič manj ne ljubi ljudi, kot ljubi svojega Očeta. Gre za brezpogojno ljubezen,
ki se za nas do konca daruje na križu. »Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn
10,11b). Krotko je dovolil, da so ga ponižali v klavno ovco.
Jezusovo obljubo,
da mora poskrbeti tudi za ovce, ki niso iz tega hleva in jih pripeljati in bodo poslušale
njegov glas in bo ena čreda, en pastir, sta kot Božji klic dojela sveta brata Ciril
in Metod (prim. Jn 10,16). Zapustila sta domači Solun, se odpovedala visoko
razvitemu kulturnemu prostoru Bizanca, varnosti grške tradicije in se odzvala prošnji
moravskega kneza Rastislava ter leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Od tega je
torej minilo 1150 let. Na Velikomoravskem sta od leta 863 naprej širila krščansko
oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih sta odšla v Spodnjo Panonijo, torej med
naše prednike, in nekaj časa živela v Blatenskem Kostelu na dvoru kneza Koclja. Njegova
država je obsegala tudi del današnjega slovenskega ozemlja, se pravi celotno ozemlje
današnje soboške škofije ter del Štajerske vse do Konjiške gore in Haloz. Gotovo je
bilo zanju najbolj boleče, da so nekateri, ki so se imeli za dobre pastirje, ovirali
njuno delo. V bogoslužju niso trpeli slovanskih besed. Niso dojeli, da v čredi ne
sme biti diskriminacije. Ljubezen Dobrega pastirja ni selektivna in nikogar ne izključuje.
Število v čredi ni omejeno, ampak je neskončno. Med ovcami ni razlik. Edina skrb Dobrega
pastirja je, da se katera od ovac ne izgubi.
Naši predniki so dodobra občutili
pastirsko ljubezen svetih bratov Cirila in Metoda. Spomin nanju živi. Še danes so
ljudska izročila v Prekmurju, Prlekiji in v Slovenskih goricah zelo prepričljiva.
Govorijo o tem, da sta Ciril in Metod šla skozi naše kraje v Rim, na kakem prekmurskem
travniku pasla svoje konje, se ustavila v cerkvici v nekdanji Büzinci pri Soboti in
na Melincih ali pa pri Radgoni prečkala Muro.
Ne glede na ljudsko izročilo
obstajajo naslednja dejstva. Skoraj v vsaki župnije naše škofije najdemo spomin na
slovanska apostola v obliki kapele, umetniške slike ali kipa. To govori o izjemnem
spoštovanju, ki ga naše ljudstvo goji do teh dveh dobrih pastirjev.
Kakšna
je dediščina svetih bratov za našo škofijo, za današnje kristjane v soboški škofiji
in v Sloveniji nasploh? Oglejmo si štiri dejanja svetih bratov, ki naj bodo tudi naša
dejanja.
Prvo dejanje: Prinašati na oltar. Sveta Ciril in Metod sta
domačo besedo povzdignila na oltar. Prevedla sta bogoslužne knjige v ljudem razumljiv
jezik. In v takem jeziku sta obhajala bogoslužje. – Tudi danes je to potrebno. »Prevesti«
bogoslužno, teološko govorico v ljudem razumljiv jezik. Ta jezik morda ni toliko v
besedah, temveč predvsem v ljubezni. Duhovniki moramo Božjo besedo oznanjati z ljubeznijo,
da jo bodo ljudje lahko sprejeli in razumeli z ljubeznijo. Svete zakramente moramo
obhajati z ljubeznijo, da bomo lahko svojo vero pričevali z ljubeznijo. Vsak človek
ima pravico obhajati bogoslužje v svojem maternem jeziku; Slovenec v slovenskem, Madžar
v madžarskem, Hrvat v hrvaškem in Rom v romskem jeziku. Pri bogoslužju prinašamo na
oltar tudi svojo narodno istovetnost.
Drugo dejanje: Pričevati s trpljenjem.
Sveta brata sta prenašala, predvsem Metod kot nadškof, bremena ljudstva, nadloge,
nasprotovanje, tudi fizično nasilje. Metod je celo prenašal težo zapora in se ni uklonil
volji posvetnih in nekaterih cerkvenih voditeljev, ki so skušali zatreti njegovo delovanje
v prid ljudi. – Biti z ljudmi je tudi klic današnjega časa. Klic najprej pastirjem.
Da smo ljudem v oporo. Da oznanjamo evangelij – tudi s trpljenjem. Kakor je to v novomašniški
pridigi jasno povedal in zapisal Božji služabnik Danijel Halas: »Kristus je rešil
svet s trpljenjem – duhovniki nadaljujejo Kristusovo delo.«
Tretje dejanje:
Prizadevati si za svetost. Sveta Ciril in Metod sta iskala večno, neminljivo Modrost
– ne človeške teorije, nauke, mnenja, tudi ne znanstvene izsledke, ki se velikokrat
tudi menjajo ali so celo v službi zla. Prizadevala sta si za pradedne časti. Za vero,
za stanje Božje milosti ali z eno besedo – za svetost. – To je tudi klic vsem nam.
Iskati Boga, njegovo modrost. Prizadevati si za svetost, kakor nas je k temu prizadevanju
spodbudil bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) ob obiskih v Sloveniji. »Vsak
človek je poklican k svetosti … Svetost je tista prava sila, ki je sposobnaspremenitisvet.« Zgled in spodbudo za to imamo ne le v svetih
bratih, temveč tudi v mnogih naših rojakih od blaženega škofa Antona Martina Slomška,
bl. Alojzija Grozdeta, bl. drinskih mučenk pa vse do Božjih služabnikov in služabnic
Danijela Halasa, Antona Vovka, Janeza Frančiška Gnidovca, Andreja Majcna, Cvetane
Priol in še mnogih neimenovanih ljudi, ki so cilj, nebesa, gotovo že dosegli. Če bomo
hodili po njihovih stopinjah, po stopinjah vere, dobrote, svetosti, bomo stali in
obstali.
Četrto dejanje: Častiti Marijo. Sveta Ciril in Metod sta častila
sveto Bogorodico Marijo. V njej posvečeni cerkvi v Blatenskem Kostelu sta obhajala
sveto evharistijo. – Marija ima dom tudi med nami. Na Brezjah, na Ptujski Gori, na
Sveti Gori, v Turnišču in v mnogih cerkvah, kapelah ter po domovih. Tudi v naših srcih.
Njej v čast prepevamo pesmi z lepo vsebino in melodijo, njej v čast med prsti polzijo
jagode mnogih rožnih vencev. Ko nas preplavijo vsakdanje skrbi, nam preti nevarnost,
da začnemo misliti črnogledo; namreč, da je končni cilj človeškega obstoja samo tukaj
na zemlji, kjer smo samo začasno. Vendar se od teh misli uspešno odvračamo le, ko
se spomnimo, da je z nami Mati Marija. Ona nas tolaži in nas spremlja do resničnega
cilja zemeljskega romanja, do nebes. Če živimo v Marijini bližini, postanejo naši
dnevi drugačni; so dnevi upanja, smisla in tolažbe.
Slovenske pesmi in besede
v starodavni Panoniji, v Blatenskem Kostelu in okolici, so zamrle, izrinile so jih
druge besede in pesmi. A te besede in pesmi je ohranilo verno ljudstvo na obrobju
Panonije v sedanji soboški škofiji. Tudi tukaj so te besede in pesmi, ki poveličujejo
Boga in Marijo, ogrožene. Pa ne le tukaj, na svoj način povsod po Sloveniji. Današnje
slavje ob 1150-letnici prihoda svetih bratov Cirila in Metoda v naše kraje je zato
zelo močan klic, da strnemo moči, da se še bolj oklenemo Jezusa, edinega Odrešenika,
da še z večjim zaupanjem stopimo pod Marijin plašč, da k svetnikom in svetniškim kandidatom
pošiljamo še več svojih zaupnih prošenj.
Naj slavna slovanska blagovestnika,
sozavetnika Evrope, sveta Ciril in Metod prósita za nas!