Tri leta po izidu knjige Sveto pismo: Nova zaveza in Psalmi izid knjige Sveto
pismo: Modrostne in preroške knjige
LJUBLJANA (četrtek, 27. junij 2013, RV) –»Knjiga je kot veste nov
korak v dolgem in zahtevnem projektu celotnega prevoda Svetega pisma, ki se
je pričel leta 2006 in se bo predvidoma zaključil leta 2016. V letu 2010 smo
predstavili prevod Nove zaveze in Psalmov. Velja omeniti, da je v tistem letu knjiga
prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo v okviru slovenskega knjižnega sejma.
V letu 2013 pa s ponosom predstavljamo Modrostne in preroške knjige Stare zaveze.
Zato se veselimo, da je projekt prevoda Svetega pisma že vstopil v zadnjo,
zključno fazo ter bomo kmalu, čez nekaj let, Slovenci dobili nov prevod Svetega Pisma«.
S temi besedami je direktor založbe Družina Tone Rode uvedel v tiskovno konferenco,
ki je danes potekala v prostorih Družine.
Dr. Jože Krašovec je namreč s sodelavci
pripravilil prevod knjige Sveto pismo: Modrostne in preroške knjige (Jeruzalemska
izdaja), ki je izšla pri Založbi Družina v sodelovanju s Teološko fakulteto
Univerze v Ljubljani in Slovensko škofovsko konferenco. Ob tem je dr.
Jože Krašovec dejal: »Gre za projekt, ki se imenuje Slovenska jeruzalemska
Biblija. Mi spadamo med zadnje v Srednji Evropi, ki dobivamo to izdajo Svetega pisma«.
Audio:
Sveto
pismo: Modrostne in preroške knjige (Jeruzalemska izdaja) Beseda v izvirniku
in v prevodu
Strokovna predstavitev: Jože Krašovec Odgovorni
nosilec in urednik akad. prof. dr. Jože Krašovec Izdali Slovenska škofovska
konferenca in Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta; založili
Založba Družina in Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta.
Ljubljana 2013, 929 strani
Naslov in sodelavci Tri leta po izidu
knjige Sveto pismo: Nova zaveza in Psalmi (982 strani) je skupina prevajalcev,
lektorjev in drugih sodelavcev pripravila komentiran prevod prvega dela Stare zaveze
z naslovom Sveto pismo: modrostne in preroške knjige (929 strani). Priprava
novega, katoliškega komentiranega prevoda Svetega pisma poteka na osnovi francoske
Jeruzalemske Biblije iz leta 2000 pod vodstvom Jožeta Krašovca kot strokovni projekt
Teološke fakultete, pod pokroviteljstvom Slovenske škofovske konference in
ob sodelovanju Družine. Besedilo te knjige je bilo končano že februarja in
je takrat izšlo v nekaj izvodih, potem pa smo opravili še zadnji usklajevalni pregled.
Pri
pripravi prevoda modrostnih in preroških knjig so sodelovali: akad. prof. dr. Jože
Krašovec (Job, Pridigar in Žalostinke); doc. dr. Maria Carmela Palmisano (Knjiga modrosti
in Sirah); doc. dr. Terezija Snežna Večko (Izaija); prof. Janez Zupet (Visoka pesem,
Jeremija in Ezekiel); prof. Bogomir Trošt (Baruh); p. mag. Milan Holc (Pregovori,
Daniel in mali preroki). Jože Krašovec je projekt organiziral in usklajeval; vsa besedila
je uredil po dogovorjenem načrtu. K izdaji knjige so pomembno prispevali sodelavci
pri pripravi uvodov, opomb in referenc. Prof. Stane Okorn je kot predlogo prevedel
vse uvode in opombe k modrostnim knjigam in prerokom iz francoske Jeruzalemske Biblije.
Opombe so pregledali in nekoliko dopolnili prevajalci svetopisemskih besedil. Prof.
Verena Koršič Zorn je po francoski izdaji pripravila vse reference in jih pomembno
dopolnila še na temelju drugih standardnih izdaj Svetega pisma. Doc. dr. Mirjana Filipič
je sodelovala pri priredbi opomb k nekaterim knjigam. Izr. prof. dr. Irena Avsenik
Nabergoj, doc. dr. Karmen Kenda – Jež, dr. Peter Weiss in prof. Rosana Čop so ves
čas skrbeli za jezikovno podobo knjige na temelju načel in pravil, ki sta jih Jože
Krašovec in Peter Weiss pripravila že za izdajo Slovenskega standardnega prevoda Svetega
pisma (1996). Doc. dr. Alenka Arko in prof. Barbara Rodošek sta v novejšem obdobju
pomembno prispevali kot lektorici. Evita Lukež je ob sodelovanju Uroša Čudna skrbela
za podobo in grafično pripravo besedila od začetka do konca.
Gospa Evita Lukež
je ob sodelovanju Uroša Čudna skrbela tudi za podobo in grafično pripravo knjige Jožeta
Krašovca z naslovom Prevajanje med teorijo in prakso,Ljubljana: Založba
SAZU / ZRC SAZU, 2013, 207 strani.
Knjiga o prevajanju je sad študija, razmišljanja
in preverjanja ob najrazličnejših konkretnih primerih, ki je spremljalo avtorjevo
strokovno in organizacijsko delo v pripravi komentiranega slovenskega standardnega
prevoda Svetega pisma (SSP), ki je izšel leta 1996, priprave faksimilne izdaje najstarejših
slovenskih prevodov Svetega pisma v zbirki Biblia Slavica, ki je leta 2006 skupaj
z obsežno knjigo komentarjev ob sodelovanju glavnega urednika zbirke akad. Hansa Rotheja
izšla pri založbi Ferdinand Schönigh v Paderbornu – Münchnu – Dunaju – Zürichu, in
slovenske jeruzalemske izdaje Svetega pisma, ki nastaja od leta 2007 in se bo predvidoma
zaključila z izdajo v eni knjigi leta 2017. Študija obravnava pričevanja o teoriji
in praksi prevajanja, sega nazaj v antiko in razkriva dileme prevajanja klasičnih
hebrejskih, grških, latinskih in drugih besedil. Najstarejši prevodi v jezike drugih
kultur so postali podlaga za medkulturni dialog že v antiki. Razlike v jezikih in
kulturah so prevajalce spodbudile, da so si pridobili znanje na vseh temeljnih področjih,
ustrezno odgovorili na potrebe prostora in časa svoje kulture in veliko prispevali
k ustvarjanju skupnega kulturnega in duhovnega izročila.
Pričevanja o teoriji
in praksi prevajanja segajo daleč nazaj v antiko tristo let pred Kristusom. Nekatera
zadevajo Sveto pismo, večina pa prevajanje klasičnih grških, latinskih in drugih besedil.
Priznani prevajalci so svoje poglede in izkušnje večinoma izrazili v uvodih k svojim
prevodom, v novejšem obdobju jih predstavljajo tudi na strokovnih in znanstvenih posvetih.
Glavna funkcija jezika je komunikacija pomena; glavna naloga prevajalca sta torej
analiza in prenos pomena iz enega v drug jezik. Vsak prevod je že po svoji naravi
interpretacija. Prenos pomena je najlaže doseči z analizo pomena originalnega teksta
kot celote. To velja za prevajanje vseh literarnih del, izjemna pluralnost pomena
temeljnih pojmov v Svetem pismu pa kaže, da so svetopisemski teksti edinstveni. Edinstvenost
v nizu pomenov se izkazuje v vseh najzgodnejših prevodih Svetega pisma v druge jezike
od hebrejskega in grškega. Najzgodnejši grški prevod Septuaginta (LXX) je prvi prevod
Svetega pisma, ki je premostil vrzel med helenističnimi in judovskimi kulturami in
je postal podlaga za medkulturni dialog. To je bil prvi večji prevod iz semitskega
jezika v grščino in tudi prvi pisni prevod Svetega pisma. Prevajalci so se spopadali
s številnimi problemi, ki se jih do takrat še niso lotevali, na primer s prenosom
iz semitskega v indoevropski jezik in s prestavljanjem pojmov iz ene v drugo kulturo.
Nasploh je jezik v Septuaginti pristno grški, na stil pa je izrazito vplivala hebrejščina.
Sveto
pismo vsebuje številne literarne oblike, od najbolj popularnih žanrov (zgodovinske
pripovedi, rodoslovja, pravila obredov, pregovorna modrost, prispodobe (parabole),
alegorije, napovedi prerokovanj, molitve, pisma itd.) do drugih oblik, ki jih je težje
razvrstiti. Med literarnimi sredstvi, ki jih izberejo avtorji, so še posebno pomembne
metafore in simboli, ker širijo njihov pomen na področja, kjer pomena drugače ne bi
našli. Podobe, metafore in alegorije iz pastirskega in kmečkega življenja večinoma
odsevajo vsakdanje življenje, dejansko, vidno resničnost, so pa tudi odziv na skrite
in druge možne pomene izza njih. Literarni teksti nimajo samo enega jasnega pomena;
dvoumnost je še posebej in sama po sebi poetični ideal. Semantična in literarna sredstva
izražanja, kakor sta govorna figura in besedna igra, največkrat kažejo na nedoumljive
globine odnosa med Bogom in človeštvom. Temeljni dobesedni pomen nekaterih besed dopušča
ustvarjalno možnost, da so te besede vzete iz svojega običajnega pomena in uporabljene
v neki drugi miselni zvezi. Kadar nekaj specifičnega in konkretnega nadomesti abstraktne
pojme in pretanjene duhovne vsebine ter občutja, lahko govorimo o »utelešenju« besede
v vsakdanjem življenju, v okviru celotnega pogleda na življenje.
Pomen literarnega
dela je lahko na novo formuliran v drugem jeziku, na primer v prevodu, to pa je velikega
praktičnega pomena za vsako skupnost, saj prevod interpretira in poustvarja originalni
tekst. Mnogovrstni pomen besed, ki ga določajo različne literarne strukture in miselne
zveze, pomeni največji izziv za prevajalce svetopisemskih in sorodnih tekstov. Problem
prevoda se še posebno jasno kaže v razpravi o razmerju med smislom originala in jezikovnimi
in lingvističnimi sredstvi, s katerimi je ta smisel dosežen. Besede, idiomi in stilistične
strukture v enem jeziku se redko natančno ujemajo z »ekvivalenti« v drugem jeziku,
zato je nemogoče doseči popolnoma točen prevod v drug jezik. Tu so še nekateri literarni
elementi, ki so lahko ekvivalentni, ne morejo pa biti prevedeni, na primer ritem,
rima in besedna igra.
Obstaja prepoznaven svetopisemski stil ali serija stilov.
Eden od vidikov prepoznavnega bibličnega stila je ponavljanje ključnih besed in stereotipov
v pripovedih in v poeziji v Svetem pismu. Nekateri stari in tudi modernejši prevodi
vztrajno prevajajo isto besedo in isto besedno zvezo z različnimi ekvivalenti v originalnem
jeziku zaradi spretnosti in domnevne točnosti v določanju nians pomena. Kljub temu
mnoge standardne verzije ohranjajo enakost besed in poenotenost izražanja. Zelo pomembno
je izraziti isti ključni pojem v isti posamezni besedi, ker je tako stilistična razlika
med posameznimi knjigami zajamčena.
Razmerje med ekumensko izdajo leta 1996
in slovensko Jeruzalemsko Biblijo V letih od 1980 do 1996 smo po naročilu in
pod pokroviteljstvom Slovenske škofovske konference, takrat Slovenske pokrajinske
škofovske konference, in pod mojim strokovnim vodstvom pripravljali nov komentiran
prevod Svetega pisma, ki smo ga tik pred izidom leta 1996 poimenovali Slovenski standardni
prevod (SSP). Ta prevod je do danes doživel več ponatisov v nespremenjeni študijski
izdaji in v revidirani osnovni izdaji, ki je prvič izšla leta 2000. Splošna praksa
je, da se kakšnih deset let po izidu prevoda začne revizija glede na potrebe liturgije,
splošno izobraževanje in znanstveno raziskovanje. Ko smo leta 1980 v Sloveniji začeli
pripravljati nov prevod Svetega pisma, so bile za nas med drugim dragocene izkušnje
v prizadevanju za ekumensko sodelovanje. To dejstvo in nenavadno širok obseg uvodov,
opomb, referenc in dodatkov sta bila temeljni povod za odločitev, da smo se v pripravi
SSP prednostno opirali na francosko ekumensko Biblijo (TOB).
V letih od 2005
naprej pa so iz različnih razlogov bile vse bolj glasne pobude, da je dejansko treba
pripraviti nov prevod, ki bo bolj dosledno in skladno zrcalil izvirnik v osnovnih
literarnih oblikah in slogu. Ker naše sosednje države že imajo bolj ali manj prirejeno
izdajo Jeruzalemske Biblije, ki je po vsem svetu razširjena in slavna zaradi posrečenega
pristopa v pisanju uvodov in opomb, smo se odločili za slovensko izdajo Jeruzalemske
Biblije. Na temelju številnih pobud je dne 9. januarja 2005 senat Teološke fakultete
vprašanje novega prevoda Svetega pisma obravnaval na svoji redni seji kot posebno
točko, izglasovali podporo predlogu in jo sporočili Slovenski škofovski konferenci.
Slovenski škofje so na 27. redni seji, ki je dne 23. januarja 2006 potekala v Kopru,
obravnavali predlog senata Teološke fakultete. Predsednik Slovenske škofovske konference
škof dr. Franc Kramberger je v dopisu z dne 13. februarja 2006 (št. 010/06) sporočil
dekanu Teološke fakultete soglasje in podporo škofov.
Temeljno vodilo novega
prevoda je zvestoba v razmerju do hebrejskega, aramejskega in grškega izvirnika, upoštevanje
sloga izvirnega besedila in ustaljene tradicije v slovenski duhovni kulturi. Osnovna
načela našega prevoda svetopisemskega besedila bi lahko strnili v šest točk: -
Večja točnost prevoda na splošno; - povečano upoštevanje svetopisemskih literarnih
vrst, sloga in retorike; - popolno poenotenje stalnih besednih zvez in citatov
iz Stare zaveze v Novi zavezi; - popolno poenotenje besedišča tehnične narave; -
relativno poenotenje besedišča teološke narave; - dosledna standardizacija lastnih
imen.
Posebna pozornost je posvečena bogastvu in lepoti svetopisemskih literarnih
struktur, sloga in retorike. Besedišče tehnične narave je poenoteno za glasbila, daritve,
mere, denarne enote, koledar in praznike. Že nekaj časa obstaja dvom glede nekaterih
slovenskih izrazov, kakor je na primer beseda »pošten«, ki zagotovo ni primerna in
smo jo v novem prevodu morali izločiti. Ponovno smo odprli možnosti za rabo besede
»zveličanje« itd. V jeruzalemski izdaji, ki je namenjen vsem religioznim in civilnim
krogom, smo se naslonili na zadnjo redakcijo francoske Jeruzalemske Biblije iz leta
2000. Posebnega pomena so predvsem daljše sintetične opombe, ki so poseben razlog
za uporabnost in popularnost Jeruzalemske Biblije.
Splošni kulturni pomen
prevoda Svetega pisma Sveto pismo je najboljši možni vir religioznega in kulturnega
življenja, ker je najčistejši sad notranjega božansko-človeškega navdiha, celostne
sinteze univerzalnih izkušenj in naravnega sistema simbolov. Beseda, simbol, zgodba
in visoka poezija dopolnjujejo eden drugega pod pritiskom notranjega življenja. Možnost
prevajanja našega notranjega življenja znotraj ustvarjalne dediščine naših jezikov
dokazuje, da je človeški duh univerzalen. Kolikor bolj se odlomki ali celotno Sveto
pismo uporabljajo v bogoslužju, petju, oznanjevanju in pri poučevanju, toliko bolj
dinamičen, vseobsegajoč in pozitiven je človeški razvoj. Iz Svetega pisma in iz drugih
krščanskih virov so vsi ustvarjalci kulture črpali posebnost govora in preproste izraze,
splošne in vsakdanje prispodobe in številne figurativne izraze, osnovne prvine pesništva,
kakor so ritem verza, stavčna zgradba, izbira tem in raba tradicionalnih motivov,
obilje stalnih besednih zvez, ki se v isti obliki najdejo povsod, kjer pesnik sega
po neki določeni temi, situaciji ali dejanju.