Papež Frančišek med splošno avdienco: Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni
živi kamni
VATIKAN (sreda, 26. junij 2013, RV) – »Cerkev ni preplet stvari in interesov,
ampak je tempelj Svetega Duha; tempelj, kjer deluje Bog; tempelj, kjer je po krstu
vsak med nami živi kamen,« je dejal papež Frančišek med današnjo splošno avdienco.
Tudi tokrat so Trg sv. Petra napolnili verniki z vseh koncev sveta, sveti oče pa jim
je pri katehezi spregovoril o Cerkvi kot templju Svetega Duha.
Cerkev je
kraj, kjer srečamo Gospoda Beseda 'tempelj' nas spominja na zgradbo. Mnogi
pomislijo na zgodovino izraelskega ljudstva v Stari zavezi. V Jeruzalemu je bil Salomonov
tempelj kraj srečevanja z Bogom v molitvi. Znotraj templja se je nahajala skrinja
zaveze, znamenje Božje navzočnosti med ljudstvom. V skrinji zaveze so bile plošče
z zapovedmi, mana in Aronova palica: spomin na to, da je Bog bil vedno del zgodovine
svojega ljudstva, da ga je spremljal na poti in vodil njegove korake. Tempelj torej
spominja na to zgodovino, je pojasnil papež Frančišek in dodal, da se tudi mi, ko
gremo v tempelj, svetišče, moramo spomniti zgodovine, svoje zgodovine: kako me je
Jezus srečal, kako je hodil z mano, kako me ljubi in me blagoslavlja. To, kar je bilo
v naprej nakazano v starodavnem templju, se je v moči Svetega Duha uresničilo v Cerkvi:
»Cerkev je Božja hiša, kraj njegove prisotnosti, kjer lahko najdemo in srečamo
Gospoda. Cerkev je tempelj, kjer prebiva Sveti Duh, ki jo oživlja, vodi in
podpira.« Papež je dodal, da sredi Božjega ljudstva, med nami, ki smo Cerkev,
lahko srečamo Boga Očeta, srečamo Jezusa, srečamo Svetega Duha.
Smo živi
kamni Božje zgradbe Starodavni tempelj je bil zgrajen s človeškimi rokami.
Bogu so hoteli zgraditi hišo kot vidno znamenje njegove navzočnosti sredi ljudstva.
Z učlovečenjem Božjega Sina pa je sam Bog tisti, ki zgradi svojo hišo, da bi prišel
prebivat med nas. »Kristus je Očetov živi tempelj; Kristus sam gradi svojo duhovno
hišo, Cerkev, ki ni narejena iz materialnih kamnov, ampak iz živih kamnov,
kar smo mi,« je povedal papež. Spomnil je na Pavlove besede: »Sezidani ste
na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus, v
katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu. Vanj se
z drugimi tudi vi vzidavate za Božje bivališče v Duhu« (Ef 2,20-22). Mi smo živi
kamni v Božji zgradbi, tesno povezani s Kristusom, ki je podporni kamen, je poudaril
Frančišek, mi smo Cerkev in sredi nas je Sveti Duh, ki nam pomaga rasti kot Cerkev.
Nismo izolirani, smo Božje ljudstvo in to je Cerkev.
V Cerkvi ni nihče nekoristen! Papež
je v nadaljevanju zatrdil, da Sveti Duh med nami riše raznolikosti, bogastvo v Cerkvi,
in združuje vse in vsakega ter tako gradi duhovni tempelj, kjer ne darujemo materialne
žrtve, ampak nas same, naše življenje. »Cerkev ni preplet stvari in interesov,
ampak je tempelj Svetega Duha; tempelj, kjer deluje Bog; tempelj, kjer je po krstu
vsak med nami živi kamen,« je dejal in večkrat poudaril: »V Cerkvi ni nihče
nekoristen! Vsi smo potrebni za izgradnjo tega templja.« Nihče ni bolj
pomemben od drugega, ampak smo vsi enaki pred Božjimi očmi. Tudi papež je enak vsem
ostalim, vsi smo bratje, je zatrdil Frančišek in nadaljeval, da ni nihče anonimen
in da vsi oblikujemo in gradimo Cerkev. To tudi pomeni, da če manjka opeka našega
krščanskega življenja, manjka tudi nekaj lepote Cerkvi.
Kristjan mora biti
živ kamen, vesel kristjan Ob koncu kateheze je papež povabil, da se vprašamo,
kako živimo to, da smo Cerkev: Smo živi kamni ali pa smo utrujeni, zdolgočaseni in
ravnodušni kamni? Kristjan mora biti živ, vesel, da je kristjan. Mora živeti lepoto
tega, da je del Božjega ljudstva, da je Cerkev. Spodbudil je, da se odpremo za delovanje
Svetega Duha in tako postanemo dejavni del naših skupnosti. »Gospod naj nam podari
svojo milost in svojo moč,« je papež z molitvijo sklenil katehezo, »da bi lahko
bili globoko združeni s Kristusom, ki je vogelni kamen, steber, podporni kamen našega
življenja in vsega življenja Cerkve. Molimo, da bi vodeni z njegovim Duhom bili vedno
živi kamni njegove Cerkve.«