VATIKAN (torek, 25. junij 2013) – Cerkev je sveta: to je del naše veroizpovedi,
ob kateri se v današnjem, 35. premišljevanju zaustavlja p. Dariusz Kowalczyk,
predavatelj dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Cikel njegovih meditacij
nas ob torkih na Radiu Vatikan spremlja skozi leto vere. Gre za pobudo, ki je odgovor
na povabilo Benedikta XVI., naj beremo Katekizem katoliške Cerkve.
Verujemo,
da je Cerkev sveta. Vendar pa nekateri pravijo: Kako je lahko sveta, ko pa je v njej
toliko grešnikov in se niti duhovniki ne obnašajo vedno tako, kot je prav?
Očitno svetost Cerkve ne pomeni, da so vsi njeni člani brez grehov. Nasprotno, Jezus
sam zatrjuje: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
(Mt 9,13)
Cerkev je sveta predvsem, ker je njena Glava, Jezus
Kristus, svet. V njej pa je tudi polnost sredstev za zveličanje, to se pravi sredstev
za posvečevanje človeka. V Cerkvi imamo sveto evharistijo in druge zakramente. Imamo
tudi Božjo besedo, kar pomeni Sveto pismo.
V Cerkvi so nato tudi sveti
in blaženi. V njih Cerkev prepoznava – kot beremo v katekizmu – »moč Duha svetosti
(…) in s tem krepi upanje vernikov, ko jim te svetnike daje za vzornike in priprošnjike«.
Potrebno je poudariti, da je svetost človeka vedno Božji dar, ki temelji v
soudeležbi pri svetosti Boga.
Katekizem pravi, da medtem ko Kristus
ni poznal greha, je Cerkev »hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli
ne preneha s pokoro in prenavljanjem«. Nekdo je zato poudaril: »Hvaležen sem Gospodu,
da so v Cerkvi grešniki, kajti to pomeni, da je v njej prostor tudi zame.«
Toda
v njej je še več! Jezus je umrl in vstal za nas, da bi človek ne ostal grešnik, temveč
v ljubezni postal svet in brezmadežen pred Kristusom. Poslednja poklicanost človeka
je namreč v tem, da bi bil svet, tako kot je svet Bog.
Cerkev
je sveta od začetka, toda »v svojih udih mora popolno svetost šele doseči«. Želimo,
da bi ta pot Cerkve dosegla svojo dopolnitev ob koncu časov, ko bo Bog vse v vsem.