Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Cerkev kot Janez Krstnik - glas, ki kaže
na Besedo
VATIKAN (ponedeljek, 24. junij 2013, RV) – Cerkev je tako kot sv. Janez Krstnik
poklicana oznanjati Božjo besedo vse do mučeništva, je povedal papež Frančišek na
današnji praznik rojstva Janeza Krstnika. Jutranje maše v Domu sv. Marte so se danes
udeležili zaposleni pri Papeškem svetu za kulturo, Papeški komisiji za sakralno arheologijo
in Vatikanskem uradu za filatelijo in numizmatiko.
Lika Janeza Krstnika ni
lahko razumeti, je dejal papež med pridigo. Ko pomislimo na njegovo življenje, je
prerok; človek, ki je bil tako velik, a je nato končal kot nek siromak. On sam nam
je povedal, kdo je: Sem glas, glas v puščavi. A je glas brez Besede, kajti Beseda
ni on, je nekdo drug. In to je skrivnost Janeza Krstnika: Nikoli se ne polasti Besede.
Janez je tisti, ki kaže, ki usmerja. Smisel Janezovega življenja je to, da kaže na
drugega. Papež Frančišek je opozoril na zanimivost, da je Cerkev za praznik Janeza
Krstnika izbrala obdobje, ko so dnevi najdaljši v letu, ko je največ svetlobe. In
zares je bil človek luči, prinašal je luč, a ni bil on sam luč, bil je odsev luči.
Janez je kot luna, je dejal papež, in ko Jezus začne pridigati, se Janezova luč začne
manjšati in pojemati. Bil je glas, a ne Beseda, bil je luč, a ni imel lastne luči.
»Zdi
se, da Janez ni bil nič. To je bila Janezova poklicanost: ponižati se. Ko motrimo
življenje tega človeka, tako velikega, tako mogočnega – vsi so namreč mislili, da
je on Mesija – ko motrimo to življenje, kako se poniža do teme v ječi, motrimo veliko
skrivnost,« je dejal papež Frančišek in nadaljeval, da ne vemo natanko, kakšni
so bili zadnji Janezovi dnevi. Vemo samo, da so ga ubili, vemo o njegovi glavi na
pladnju, ki je bila poklon plesalke pokvarjeni ženi. Po papeževih besedah, večje ponižanje
ni mogoče, in tako je končal Janez Krstnik.
V ječi je Janez začel dvomiti,
čutil je tesnobo in je poklical svoje učence, da bi šli Jezusa vprašat: Si ti ali
moramo čakati drugega? Znajde se sredi teme, bolečine. Niti tega ni bil prikrajšan.
Papež Frančišek je dodal, da lik Janeza Krstnika govori o Cerkvi: »Cerkev obstaja
zato, da oznanja, da je glas Besede, svojega ženina, ki je Beseda. In Cerkev obstaja,
da to Besedo oznanja vse do mučeništva.« Bolj konkretno, do mučeništva v rokah
mogočnežev te zemlje. Janez bi se lahko imel za pomembnega, lahko bi povedal kaj o
sebi, a tega ni nikoli storil, čutil se je samo glas, a ne Beseda. Frančišek je nadaljeval,
da je Janezova skrivnost v tem, da si ni nikoli lastil resnice. »Ni hotel
biti ideolog. Bil je človek, ki je zanikal samega sebe, da bi na vrh prišla
Beseda. In mi kot Cerkev lahko danes prosimo za milost, da ne bi postali ideologizirana
Cerkev,« je dejal papež. Cerkev mora poslušati Jezusovo besedo in postati glas,
oznanjati jo s pogumom. Takšna je Cerkev brez ideologije, brez lastnega življenja:
Cerkev, ki je mysterium lunae, ki prejema luč od svojega ženina in se mora manjšati,
da bi se on večal.
»To je vzor, ki nam ga danes ponuja Janez Krstnik, za
nas in za Cerkev. Cerkev, ki je vedno v službi Besede. Cerkev, ki nikoli ničesar
ne jemlje zase. Danes smo pri molitvi prosili za milost veselja,« je dejal
papež, »Gospoda smo prosili, naj razsvetli to Cerkev pri njenem služenju Besedi,
da je glas te Besede, da pridiga to Besedo. Prosimo za milost: Janezovo dostojanstvo,
brez lastnih idej, brez evangelija kot lastnine; samo ena Cerkev, ki je glas
in ki kaže na Besedo, in to vse do mučeništva.«