Duhovne misli Benedikta XVI. za 12. nedeljo med letom
V evangeliju današnje nedelje Gospod sprašuje svoje učence: »Kaj pa vi pravite,
kdo sem?« (Lk 9,20). Na to vprašanje je apostol Peter takoj odgovoril: »Ti
si Kristus, Božji Maziljenec« (prim. Lk 9,20) ter s tem šel onkraj svetnih mnenj,
po katerih naj bi bil Jezus eden od prerokov. Sv. Ambrož pravi, da je Peter s to izpovedjo
vere »zaobjel obenem vse stvari, saj je izrazil tako Mesijevo naravo kakor tudi
ime« (Exp. in Lucam VI, 93, CCL 14, 207). Jezus je ob tej izpovedi
vere ponovno povabil Petra in druge učence, naj hodijo za njim po zahtevni poti ljubezni
vse do križa. Tudi nam, ki lahko spoznavamo Gospoda po veri v njegovo Besedo in zakramente,
Jezus predlaga naj vsak dan hodimo za njim ter nas spominja, da je za to, da smo njegovi
učenci, potrebno prisvojiti si moč njegovega križa, ki je višek naših dobrin ter venec
našega upanja.
Sveti Maksim Spoznavalec pravi, da je »razpoznavno znamenje
moči našega Gospoda Jezusa Kristusa križ, ki ga je nesel na svojih ramah«
(Ambiguum 32, PG 91, 1284 C). Vsem je namreč rekel: »Če hoče
kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za
menoj!« (Lk 9,23). Vzeti križ, pomeni, prizadevati si premagati greh, ki ovira
pot k Bogu, pomeni vsak dan sprejeti Gospodovo voljo ter pomnožiti vero predvsem v
času problemov, težav in trpljenja. Sveta karmeličanka Edith Stein je to izpričala
v času preganjanja. Tako je leta 1938 pisala iz kölnskega karmela: »Danes razumem...
kaj pomeni biti Gospodova nevesta v znamenju križa, čeprav se tega v
celoti ne bo dalo nikoli razumeti, ker je pač skrivnost... Bolj ko se
dela tema okoli nas, bolj moramo odpreti srce svetlobi, ki prihaja od zgoraj.«
Tudi v današnjem času so po svetu številni kristjani, ki iz ljubezni do Boga sprejmejo
vsak dan križ vsakdanjih preizkušenj ali pa tudi takih, ki jih povzroča nečloveškost
drugih. Za takšne preizkušnje je včasih potreben pogum tudi za skrajno žrtev. Gospod
naj podari vsakemu od nas, da bomo vedno polagali svoje trdno upanje vanj, prepričani,
da bomo v hoji za Njim, prispeli, noseč svoj križ z Njim, v svetlobo vstajenja.
Današnji
evangelij nam pa tudi predstavlja pomemben trenutek Jezusove poti, na kateri vpraša
svoje učence, kaj ljudje mislijo o njem ter kaj pravijo oni sami o njem. Peter je
v imenu dvanajsterih odgovoril z izpovedjo vere, ki se bistveno razlikuje od mnenja
množice o Jezusu. On namreč zatrdi: »Ti si Kristus, Bog« (prim. Lk 9,20). Od
kot prihaja to dejanje vere? Če se vrnemo na začetek evangeljskega odlomka, bomo ugotovili,
da je Petrova izpoved vere povezana s trenutkom molitve: »Ko je nekoč na
samem molil, so bili z njim učenci in vprašal jih je...« (Lk 9,18). Učenci
so bili torej vključeni v ta edinstveni trenutek, ko je Jezus bil z Očetom in je govoril
z Njim. Na ta način jim je bilo dano videti Učitelja v njegovi intimnosti Sina, jim
je bilo dano videti to, kar drugi ne vidijo. Iz 'biti z Njim' v molitvi, izhaja
namreč spoznanje, ki gre onkraj mnenj ljudi in pride do globlje Jezusove identitete,
do resnice.