Papež svojim predstavnikom po svetu: Vaše delo gradi Cerkev

VATIKAN (petek, 21. junij 2013, RV) – »Rad bi se zahvalil vsakomur izmed vas za vaše služenje, ki mi pomaga skrbeti za vse Cerkve v poslanstvu edinosti, ki je za Petrovega naslednika osrednje.« S temi besedami je sveti oče sprejel okoli 150 papeževih predstavnikov, ki se v Vatikanu udeležujejo posebnih dni, posvečenih apostolskim nuncijem. Gre za srečanje, ki je umeščeno v program obhajanja leta vere in je bilo napovedano že med sinodo za novo evangelizacijo preteklega oktobra. Začelo se je prav z današnjo avdienco pri papežu Frančišku, po kateri je le-ta vsakomur posebej podaril srebrn križ, izdelan posebej za to priložnost. V nadaljevanju srečanja so na programu med drugim še evharistično češčenje in večernice, večerja s svetim očetom, sveta maša, ki jo bo daroval kardinal Tarcisio Bertone, in pogovor s predstavniki državnega tajništva. Zaključilo se bo jutri s koncertom v avli Pavla VI.

Papež Frančišek jim je v nagovoru namenil nekaj besed, za katere je dejal, da niso zgolj formalne ali priložnostne. Prihajajo iz njegove notranjosti, iz njegovega srca. Tako jim je najprej zagotovil, da je njihovo delo »več kot pomembno« - je delo, ki »gradi Cerkev« in občestvo. Skupaj s predsedniki škofovskih konferenc naj bi predstavljali »krajevno Cerkev«, katere naloga je pomagati iti naprej »Cerkvi«. Da apostolski nunciji lahko posredujejo, kar je njihovo delo, pa morajo najprej poznati. In sicer, kot je poudaril papež Frančišek, »poznati osebe«.

Njihovo življenje je kot življenje nomadov, jim je nato dejal. Vsakih nekaj let zamenjajo kraj, gredo z ene celine na drugo, iz države v državo, iz stvarnosti ene Cerkve v drugo. »Kaj nam vsem govori tako življenje? Kakšen duhoven smisel ima?« Tako se je vprašal papež Frančišek. Po njegovem mnenju tako življenje daje smisel poti, ki je osrednjega pomena v življenju vere. Nomadsko življenje vsebuje dva elementa. Prvi je »mrtvičenje«, ki obstaja v tem, da je človek vedno na poti s prtljago v rokah. Odpovedati se mora mnogim stvarem, prijateljem, odnosom in začenjati vedno znova. »To ni lahko,« je dodal papež. Pomeni živeti v začasnosti, iti ven iz sebe, biti brez kraja, kjer bi lahko pognali korenine, biti brez trajne skupnosti, a kljub vsemu temu ljubiti Cerkev in deželo, katerima so poklicani služiti. Drugi element nomadskega življenja pa je povezan s tem, da so na zemlji le romarji, ki vidijo obljubljene dobrine in jih pozdravljajo od daleč.

Papež Frančišek se je zatem zaustavil ob tem, kaj pomeni »gledati obljubljene dobrine od daleč«. Kaj je tisto, kar je obljubljeno meni, in kaj gledam, kaj iščem v življenju? Odgovor je Gospod: »On je dobro, ki ne razočara.« Je edini, ki nikoli ne razočara. »Domačnost z Jezusom Kristusom mora biti vsakdanja hrana papeževega predstavnika, saj je hrana, ki se poraja iz spomina na prvo srečanje z Njim, in ker predstavlja tudi vsakodnevni izraz zvestobe njegovemu klicu.«

Predstavniki papeža pa so vedno tudi v nevarnosti, da podležejo »duhovni posvetnosti«. To se pravi, duhu sveta, ki vodi k delovanju za lastno uresničitev in ne za Božjo slavo. Pa tudi »buržoaziji duha in življenja«, ki vodi k iskanju udobnega in mirnega življenja. »Toda mi smo pastirji! In tega ne smemo nikoli pozabiti!« Papeževi predstavniki so Kristusova navzočnost. So pastirji, ki služijo Cerkvi. Njihova vloga je opogumljati, biti zagovorniki občestva. Imajo tudi nalogo, ki pogosto ni lahka, to je grajati. V odnosih s civilnimi oblastmi in s svojimi kolegi morajo vedno iskati dobro vseh, dobro Cerkve in vsake osebe. Vse to pa morajo delati z globoko ljubeznijo, jih je spodbudil papež Frančišek. Pa tudi z domačnostjo, z Jezusom Kristusom, v molitvi in evharistiji, v dobrih delih.

V nadaljevanju je papež svoje predstavnike po svetu opozoril, naj vse delajo s strokovnostjo, saj bodo sicer izgubili avtoriteto. Zatem je spregovoril še o njihovem sodelovanju pri izbiri novih škofov. Spomnil je na temeljni kriterij pri izbiri tistih, ki naj bi vladali: »Če je svet, naj moli za nas, če je učen, naj nas uči, če je previden, naj nas vodi (si sanctus est oret pro nobis, si doctus est doceat nos, si prudens est regat nos).« Paziti morajo torej predvsem, da so kandidati »pastirji, ki so blizu ljudem«. Biti pa morajo tudi »očetje, bratje, krotki, potrpežljivi in usmiljeni«. Ljubiti morajo uboštvo, notranje in zunanje. Papeževi predstavniki morajo biti posebej pozorni na to, da kandidati niso ambiciozni, da ne iščejo škofovstva. In navsezadnje, paziti morajo na svojo čredo, kot je Jožef bdel nad Marijo in Jezusom.

Papež Frančišek je na koncu zbrane povabil, naj premislijo o tem, kar jim je povedal, četudi ni nič novega. Njihovo življenje je težko, je nenehno romanje, življenje na poti, a vedno »z Jezusom, ki jih drži za roko«. Papež se jim je zahvalil za njihovo delo in jih nazadnje še spodbudil z besedami: »Vemo, da naša trdnost ni v stvareh, v lastnih načrtih ali ambicijah, temveč je v bivanju kot pravi pastirji, ki imajo pogled neomajno usmerjen v Kristusa.«

Audio: