Papež odprl pastoralni simpozij rimske škofije: Ne bojmo se! Pojdimo k našim bratom in sestram in jim povejmo, da živimo pod milostjo!

VATIKAN (torek, 18. junij 2013, RV) – Rimska škofija je včeraj začela tridnevni pastoralni simpozij na temo »Kristus, tebe potrebujemo!«. Dogodek je odprl sam papež Frančišek. Včeraj zvečer ob 19.30 je v Avli Pavla VI. imel katehezo z naslovom »Ne sramujem se evangelija« (Rim 1,6). Sledili sta skupna molitev in meditacija, dogodek pa sta glasbeno bogatila zbor in orkester rimske škofije, pod vodstvom msgr. Marca Frisine. Udeležbo na simpoziju je potrdilo okoli petnajst tisoč vernikov Rimske škofije. Zaradi pomanjkanja prostora, so mnogi dogajanje v avli spremljali na dvorišču pred njo preko velikih zaslonov. Papež se je pri njih zaustavil pred začetkom simpozija in jih pozdravil. Simpozij se nadaljuje danes zvečer v baziliki sv. Janeza v Lateranu. Zaključil se bo jutri po rimskih župnijah.

Živimo pod milostjo, ki je zastonjski dar
Papež Frančišek je pri katehezi izhajal iz Pavlovih besed, da namreč ne živimo več pod postavo, ampak pod milostjo (prim. Rim 5, 14). Zbrane vernike rimske škofije je spodbudil, naj se ne bojijo izstopiti iz sebe in iti oznanjat evangelij na periferije življenja, prinašati milost, pod katero živimo in ki nam jo zastonj poklanja Kristus. Zatrdil je, da je prehod od postave do milosti v zgodovini človeštva prava revolucija, ki jo je izvršil Jezus Kristus s svojim križem in vstajenjem. Milost spreminja naše srce, spreminja nas iz grešnikov v svetnike, je pojasnjeval papež. Ni je mogoče ne kupiti ne prodati. Milost je dar, ki nam jo Bog daje zastonj po Jezusu Kristusu. Kristjani smo poklicani to milost prinašati drugim, predvsem ljudem, ki živijo brez upanja: »Upanje je tako kot milost: ne more se kupiti, je Božji dar. Mi moramo ponuditi krščansko upanje s svojim pričevanjem, s svojo svobodo, s svojim veseljem. Dar milosti, ki nam ga poklanja Bog, prinaša tudi upanje.« Papež Frančišek je spomnil na mnoge ljudi, ki v rimski škofiji živijo brez upanja, v globoki žalosti, ki iščejo srečo v alkoholu, drogah, denarju, samomoru. »Mi ne moremo biti ravnodušni,« je poudaril in spodbudil k pričevanju o tem, da nismo sirote, da imamo Očeta.

Na prvem mestu so revni
V nadaljevanju je spodbudil, da je evangeljsko oznanilo najprej namenjeno revnim, tistim, ki jim manjka najnujnejše za dostojno življenje. Revni so na prvem mestu, najprej je treba iti k njim in jim prinesti veselo sporočilo, da jih Bog ljubi, in prihaja k njim preko del ljubezni, ki jih izvršujejo Kristusovi učenci v njegovem imenu. A iti je treba tudi do mej razuma, kulture; na raven dialoga, ki daje mir; razumskega, pametnega dialoga. »Pomeni, da moramo iti proti Jezusovemu mesu, ki trpi; a trpi tudi Jezusovo meso tistih, ki ga ne poznajo s svojim proučevanjem, s svojim razumom, s svojo kulturo. Moramo iti tja!« je poudaril papež in dodal, da izraz »iti na periferije, bivanjske periferije« vključuje tako fizično revščino kot razumsko revščino.

Imeti pogum in potrpežljivo prenašati
To pa pomeni, da moramo imeti pogum. »Kristjan mora imeti pogum; pred problemom, pred družbeno ali versko krizo mora pogumno iti naprej. In ko ni mogoče ničesar storiti, mora to potrpežljivo prenašati.« Pri tem je papež ponovno poudaril, da je treba izstopiti iz nas samih, iz naših skupnosti in se napotiti tja, kjer ljudje živijo, delajo in trpijo in jim oznanjati Očetovo usmiljenje, oznanjati to milost, ki nam jo je podaril Jezus. »Če sem na veliki četrtek prosil duhovnike, naj so pastirji z vonjem po ovcah, vam, dragi bratje in sestre, pravim: vsepovsod bodite prinašalci Besede življenje: v vaših četrtih, na delovnem mestu in vsepovsod, kjer se osebe srečujejo in vzpostavljajo odnose. Pojdite ven.« Frančišek je spomnil na evangeljski odlomek, kjer pastir pusti v staji devetindevetdeset ovac in gre iskat eno izgubljeno, ter poudaril, da mi imamo v staji samo eno ovco, devetindevetdeset pa jih manjka. Zato moramo iti ven, iti k njim. To pa je velika odgovornost in zato moramo prositi Gospoda za milost širokosrčnosti, poguma in potrpežljivosti, da bomo šli oznanjat evangelij.

Pripraviti se na vsakodnevni duhovni boj
To delo evangeliziranja in posredovanja zastonjske milosti ni lahko, kajti nismo sami z Jezusom Kristusom, je opozoril Frančišek. Tu je tudi nasprotnik, sovražnik, ki hoče zadržati ljudi daleč od Boga. Zato v naša srca namesti razočaranje, ko ne vidimo takoj povrnjenega našega apostolskega prizadevanja. Hudič vsak dan polaga v naša srca semena pesimizma in zagrenjenosti, in tako izgubimo pogum. »Pripraviti se moramo na duhovni boj,« je poudaril papež. »Ni mogoče pridigati evangelija brez tega duhovnega boja: to je vsakodnevni boj proti žalosti, zagrenjenosti, pesimizmu … vsakodnevni boj. Ni lahko sejati, lepše je žeti. A sejati, to ni lahko, in to je vsakodnevni boj kristjanov.« Tudi za ta notranji boj je potreben pogum, pogum, da z molitvijo, samopremagovanjem, željo po hoji za Kristusom, zakramenti rečemo Jezusu: Hvala za tvojo milost. Želim jo ponesti k drugim. Po papeževih besedah je ta vsakodnevni boj mučeništvo. Gospod sicer nekatere prosi za mučeništvo življenja, a obstaja tudi vsakodnevno mučeništvo: to je pričevanje proti duhu zla, ki ne želi, da smo evangelizatorji.

Dragi bratje in sestre: Ne bojmo se!
Ob koncu je papež Frančišek še izpostavil pomen zastonjskosti. Bog namreč za svoje prijateljstvo ničesar ne zahteva, samo to, da ga sprejmemo. Milost smo prejeli zastonj in zastonj jo moramo tudi dajati naprej, je poudaril in zbrane vernike spodbudil: »Ne se bati. Ne se bati ljubezni, ljubezni Boga, ki je naš Oče. Ne se bati. Ne se bati sprejeti milosti Jezusa Kristusa, ne se bati svoje svobode ... Ne se bati milosti, ne se bati izstopiti iz sebe, ne se bati izstopiti iz naših krščanskih skupnosti in iti iskat tistih devetindevetdeset, ki niso v hiši. Iti in se z njimi pogovarjati, povedati jim, kaj mislimo, pokazati jim svojo ljubezen, ki je ljubezen Boga. Dragi bratje in sestre: ne bojmo se! Pojdimo naprej in povejmo našim bratom in sestram, da smo pod milostjo, da nam je Jezus dal milost in da to nič ne stane: samo sprejeti jo je treba.«

Audio: