Duhovne misli Benedikta XVI. za 9. nedeljo med letom ter za skupno češčenje Najsvetejšega s papežem Frančiškom v Letu vere po vsem svetu

Dejstvo, da nam je na svetu dosegljiva Božja Beseda, to kar je Bog rekel in še danes govori, je najvznemerljivejša novost, ki si jo lahko predstavljamo. Če nismo postali zaradi navad neobčutljivi, bomo lahko zaznali nenavadnost tega. Pred kratkim sem se spomnil dogodka, ki ga je pripovedoval Helmut Thielicke v svojih spominih. Pri njegovi pridiki, ki jo je imel pri sv. Mihaelu v Hamburgu sta bila navzoča tudi dva študenta filologije, ki nista bila čisto nič poučena v veri. Kar ju je najbolj nagovorilo je bilo to, da so na koncu vsi molili Očenaš, ki ga ona do tedaj še nista nikoli slišala. Ker sta videla, da ga vsi znajo, si nista upala vprašati za besedilo, ampak sta ga začela sama iskati. Zaman sta besedilo iskala v javni knjižnici. Tudi v knjižnici teološke fakoltete ga nista odkrila. Za njiju je to postajalo vedno bolj skrivnostno Končno sta neko nedeljsko jutro, ko je bil preko radia prenos bogoslužja, uspela prepisati Oče naš, ki so ga tudi tokrat skupaj molili. Na tem primeru vidimo, kako se tudi v našem času ponavlja to, kar je Gospod ugotovil pred vero poganskega stotnika: 'Resnično, povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere' (Lk 7,9) (Joseph Ratzinger, Opera omnia 12).

Benedikt XVI. je v posinodalni apostolski spodbudi Evharistija zakrament ljubezni (Sacramentum Caritatis), o češčenju in evharistični pobožnosti, torej o notranjem razmerju med obhajanjem in češčenjem zapisal: »Eden izmed najpomembnejših trenutkov škofovske sinode je bil tedaj, ko smo se sinodalni oèetje skupaj s številnimi verniki napotili v baziliko sv. Petra k èešèenju Najsvetejšega. S tem molitvenim dejanjem so škofje poleg izreèenih besed želeli obrniti pozornost na pomembnost notranje povezanosti med evharistiènim opravilom in èešèenjem. V tem pomembnem vidiku vere Cerkve se izraža ena izmed najodloèilnejših vsebin njene poti, ki jo je prehodila v bogoslužni prenovi po naroèilu 2. vatikanskega koncila. Medtem ko je koncilska prenova napravila prve korake, pa notranja povezava med sveto mašo in èešèenjem Najsvetejšega ni bila vedno dovolj jasno zaznavna. Tako je tedaj razširjen ugovor izhajal iz pripombe, da nam evharistièni kruh ni dan v èešèenje, marveè kot hrana.

V luèi molitvene izkušnje Cerkve pa takšno nasprotje ni imelo nikakršne osnove. Že sv. Avguštin je rekel: 'Nihèe naj ne jé tega kruha, èe ga ni prej poèastil; grešimo namreè, èe ga ne èastimo'. V evharistiji nam prihaja naproti Božji Sin in se želi združiti z nami; evharistièno èešèenje ni niè drugega kot preprost razvoj evharistiènega opravila, ki je samo v sebi najvišje dejanje èešèenja, ki ga goji Cerkev. Ko prejemamo evharistijo, dejansko èastimo Tistega, ki ga prejemamo. Tako in samo tako postajamo eno z Njim in na neki naèin že vnaprej okušamo lepoto nebeškega bogoslužja. Èešèenje Najsvetejšega zunaj maše je nadaljevanje in poglabljanje tega, kar se je zgodilo v samem evharistiènem bogoslužju. Kajti samo v èešèenju more v nas dozorevati globoka in pristna pripravljenost na prejem Njega. V tem osebnem dejanju sreèanja z Gospodom dozoreva v nas tisto družbeno poslanstvo, ki je skrito v evharistiji in ki hoèe odstraniti ne samo meje med nami in Gospodom, marveè tudi in zlasti meje, ki nas loèujejo ene od drugih. Zato skupaj s sinodalno skupšèino živo priporoèam pastirjem Cerkve in Božjemu ljudstvu tako osebno kot skupno èešèenje Najsvetejšega. Želim izraziti obèudovanje in podporo vsem tistim ustanovam posveèenega življenja, katerih èlani pomemben del svojega èasa posveèajo evharistiènemu èešèenju. Tako dajejo vsem zgled, kako jih oblikuje Gospodova navzoènost. Prav tako želim opogumiti tista obèestva vernikov in bratovšèine, ki sprejemajo to prakso kot posebno nalogo in tako postajajo kvas kontemplacije za vso Cerkev, s èimer klièejo v spomin osrednje mesto Kristusa v življenju posameznika in obèestva.«

Audio: