Papež Frančišek: Ne smemo podleči skušnjavi krščanstva brez križa

VATIKAN (sreda, 29. maj 2013, RV) – Triumfalizem Cerkev zaustavlja. Je namreč skušnjava krščanstva brez križa. Tako je papež Frančišek dejal med pridigo v kapeli Doma sv. Marte. Jutranje maše se je danes udeležila skupina zaposlenih na vatikanskem governatoratu.

Današnji evangelij pripoveduje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem učencem naznanil svoje trpljenje, smrt in vstajenje. To je bila »pot vere«. A učenci so razmišljali o drugačnem načrtu, želeli so prehoditi le »pol poti«. Po njihovem mnenju bi se bilo bolje ustaviti. Med seboj so razpravljali o tem, kako bi sami uredili Cerkev in odrešenje. Tako sta Janez in Jakob Jezusa prosila, da bi v njegovem veličastvu sedela eden na njegovi desnici in eden na njegovi levici. Skušnjava učencev, je izhajajoč iz evangelija dejal papež, je enaka Jezusovi skušnjavi v puščavi, ko mu je hudič predlagal drugačno pot. Podobno je tudi s Petrom, ki v prvem trenutku ne sprejme Jezusovega trpljenja. »To je skušnjava krščanstva brez križa, krščanstva na pol poti,« je opozoril sveti oče in dodal, da pa obstaja še ena skušnjava. Ta je »krščanstvo s križem, a brez Jezusa«.

Papež Frančišek je zatem zatrdil, da biti »kristjani na pol poti, Cerkev na pol poti«, pomeni ne želeti priti tja, kamor želi Oče. To je skušnjava triumfalizma. Zase želimo zmagoslavje zdaj, ne da bi šli na križ. A to zmagoslavje je zemeljsko in racionalno. Triumfalizem zaustavlja Cerkev, zaustavlja kristjane, je poudaril papež. Triumfalistična Cerkev je zadovoljna s tem, kar je, ima urejene urade in vse se zdi lepo. Ne ve pa, da so v Cerkvi, ki hodi po poti križa, nujno potrebni mučenci. »To je Cerkev, ki misli le na zmagoslavje in uspehe in ki ne pozna tistega Jezusovega pravila, da se do zmagoslavja pride le prek človeškega poloma, poloma križa.« To skušnjavo imamo mi vsi, je še dodal papež Frančišek.

V nadaljevanju pridige je omenil dogodek iz svoje preteklosti, ko se je nekoč znašel v temnem trenutku duhovnega življenja in je Gospoda prosil za milost. V tistem obdobju je vodil duhovne vaje za redovnice in zadnji dan je bila na vrsti spoved. »Spovedat se je prišla neka starejša redovnica, imela je več kot 80 let, toda njene oči so bile bistre in iskrive.« Papež Frančišek je dejal, da se mu je zdela »Božja ženska« in prosil jo je, naj za pokoro moli zanj. Menil je, da če bo ona molila s tem namenom, mu bo Gospod zagotovo podaril potrebno milost. Redovnica se je za trenutek zaustavila, kot da bi molila, nato pa mu je odvrnila: »Gospod vam bo vsekakor dal milost, ne motite se, a na svoj božji način.« Papež Frančišek je nadaljeval, da so mu te besede dobro dele. Povedale so mu, da nam Gospod vedno da tisto, kar ga prosimo, vendar na svoj način. Božji način pa vključuje križ. In to ne zaradi mazohizma, temveč zaradi ljubezni - »ljubezni vse do konca«.

Pridigo je papež sklenil s povabilom k molitvi za milost, da »ne bi bili Cerkev na pol poti, triumfalistična Cerkev velikih uspehov, temveč da bi bili ponižna Cerkev, ki hodi odločno, tako kot Jezus. Naprej, naprej, naprej. S srcem, odprtim za Očetovo voljo, tako kot Jezus. Prosimo za to milost.«

Audio: