Frančišek sprejel Fundacijo Centesimus Annus Pro Pontifice: Potreben je ponovni premislek o solidarnosti

VATIKAN (sobota, 25. maj 2013, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal z okoli petsto člani Fundacije Centesimus Annus Pro Pontifice, ki so se v Rimu udeležili mednarodnega simpozija na temo solidarnosti in izzivov enaindvajsetega stoletja. Fundacijo Centesimus Annus Pro Pontifice je pred dvajsetimi leti ustanovil blaženi Janez Pavel II. in jo poimenoval po okrožnici, ki je izšla ob stoletnici Rerum novarum. Govori o družbenem nauku Cerkve, h kateremu so na različne načine prispevali papeži prejšnjega stoletja in tudi Benedikt XVI. z okrožnico Caritas in veritate (Ljubezen v resnici), je v nagovoru spomnil papež Frančišek.

Članom fundacije se je zahvalil za njihovo prizadevanje na področju poglabljanja in širjenja poznavanja družbenega nauka Cerkve preko vrste tečajev, predavanj in knjižnih izdaj. Vse to je po papeževih besedah pomembno, predvsem za laike, ki živijo sredi družbe, v svetu gospodarstva in dela. Na delo v luči solidarnosti je osredotočena tudi tema mednarodnega simpozija fundacije, ki predstavlja pomemben del družbenega nauka. Frančišek je pri tem spomnil na blaženega Janeza Pavla II., ki je leta 1981, deset let pred Centesimus Annus, napisal okrožnico Laborum exercens in jo v celoti posvetil delu.

Ponovno premisliti pojem solidarnosti po Frančiškovih besedah ne pomeni razpravljati o nauku, ki navsezadnje kaže na svojo dolgotrajnost in aktualnost. Najprej pomeni »nauk povezati z družbeno-ekonomskim razvojem, ki s tem, da je stalen in hiter, predstavlja vedno nove vidike«, je dejal papež Frančišek. Ponovno premisliti pa prav tako pomeni »poglobiti in še naprej premišljevati o solidarnosti, da bi se pokazala vsa njena rodovitnost, ki v globini črpa iz evangelija, torej iz Jezusa Kristusa, in kot taka vsebuje neizčrpen potencial«.

Frančišek se je v nadaljevanju govora dotaknil še sedanje ekonomske in socialne krize, zaradi katere je ta ponovni premislek še potrebnejši in še bolj izpostavlja resnico in aktualnost trditev družbenega nauka. Kot primer je navedel odlomek iz okrožnice Laborum exercens (O človeškem delu), kjer Janez Pavel II. zapiše, da če se ozremo na celotno človeško družino, nas osupne dejstvo velikanskega obsega: medtem ko na eni strani ostajajo znatna naravna bogastva neizkoriščena, na drugi obstajajo množice brezposelnih in polzaposlenih ter ogromne množice sestradanih. »To nam nedvomno govori o tem, da nekaj ni v redu,« je povzel Frančišek in nadaljeval, da se pojav brezposelnosti, torej pomanjkanja in izgube dela, širi kot oljni madež na številna zahodna območja ter na zaskrbljujoč način razteza meje revščine. »Ni slabše materialne revščine kot je tista,« je poudaril, »ki preprečuje zaslužiti si za kruh in ki odvzema dostojanstvo delu.« To, »da nekaj ni v redu«, se po Frančiškovih besedah ne nanaša več samo na jug sveta, ampak na ves svet. Tukaj se kaže potreba po ponovnem premisleku solidarnosti, ki ni več le navadna pomoč najrevnejšim, ampak pomeni globalni premislek o celotnem sistemu, iskanju poti, da se ga reformira in popravi v skladu s temeljnimi človekovimi pravicami. Besedi solidarnost, ki je ni videti v svetu gospodarstva, je treba povrniti njeno družbeno vlogo. Solidarnost ni družbena miloščina, ampak je družbena vrednota.

»Sedanja kriza ni samo gospodarska in finančna, ampak ima korenine v etični in antropološki krizi,« je zatrdil Frančišek. Slediti idole oblasti, profita, denarja, onkraj vrednosti človeške osebe, je po papeževih besedah postalo temeljno pravilo delovanja in odločilni kriterij organizacije. »Pozabljalo se je in se še vedno pozablja, da onkraj trgovskih poslov, logike in meril obstaja človeško bitje in obstaja nekaj, kar pripada človeku kot človeku na podlagi njegovega temeljnega dostojanstva: dati mu možnost dostojnega življenja in aktivne soudeleženosti pri skupnem dobrem,« je dejal papež. »Moramo se vrniti k središčnosti človeka, k bolj etičnemu pogledu na dejavnosti in človeške odnose, brez strahu, da bi karkoli izgubili.«

Audio: