Papež italijanskim škofom: Biti pastirji pomeni tudi hoditi sredi črede in vlivati upanje

VATIKAN (petek, 24. maj 2013, RV) – Včeraj zvečer je papež Frančišek v baziliki sv. Petra vodil slovesnost izpovedi vere. Navzoči so bili škofje Italijanske škofovske konference. Ti so se ta teden zbrali na 65. generalnem zasedanju. Slovesnost se je začela s pozdravnim nagovorom kardinala Angela Bagnasca, predsednika Italijanske škofovske konference. Sledilo je besedno bogoslužje, po katerem je sveti oče vodil meditacijo. Zatem pa so škofje izpovedali svojo vero.

Papež Frančišek je v svojem premišljevanju izhajal iz dialoga med Petrom in Jezusom, v katerem slednji apostolu trikrat zastavi vprašanje, ali ga ljubi: »Ali me ljubiš? Si moj prijatelj?« To vprašanje mora po papeževih besedah odmevati tudi v srcih škofov. Namenjeno je bilo človeku, ki je kljub slovesnim izjavam popustil strahu in zatajil. Namenjeno pa je tudi »vsem nam«, je nadaljeval sveti oče. To vprašanje spodbuja k pogledu vase, k vrnitvi v same sebe. »On, ki preiskuje srca (Rim 8,27), se naredi berača ljubezni in nam zastavlja edino resnično bistveno vprašanje, ki je osnova in pogoj, da bi pasli njegove ovce, njegova jagnjeta, njegovo Cerkev.« Vsako poslanstvo je utemeljeno na tej intimnosti z Gospodom, je poudaril papež Frančišek.

Posledica ljubezni do Gospoda je »dati vse – zares vse, vse do lastnega življenja – Zanj«. To je tisto, kar mora odlikovati pastoralno služenje škofov. Škofje niso izraz neke strukture ali organizacijske nuje. Papež je zatrdil, da so tudi z izvajanjem svoje oblasti poklicani biti znamenje navzočnosti in delovanja vstalega Gospoda in tako graditi občestvo v bratski ljubezni. Vendar pa tudi največja ljubezen oslabi in ugasne, če se je nenehno ne goji. Če pastir ni čuječ, je opozoril papež Frančišek, postane mlačen, raztresen, pozabljiv in celo nestrpen. Zamikajo ga kariera, prazen up denarja in kompromisi s posvetnim duhom. Pomanjkanje čuječnosti pastirja »poleni in ga spremeni v funkcionarja, klerika, ki ga bolj skrbi zase, za organizacijo in strukture, kot pa za resnično dobro Božjega ljudstva«.

Papež je italijanske škofe zatem povabil, naj se vprašajo, kdo so pred Bogom, katere so njihove preizkušnje, kaj jim preko njih govori Bog in na kaj se opirajo, da bi jih presegli. Lahko se zgodi, da jih Jezusovo vprašanje tako kot Petra užalosti, saj se bolje zavejo šibkosti svoje svobode. Lahko pride do zmedenosti, razočaranja in celo dvoma. Te občutke nato izkoristi sovražnik, hudič, da bi osamil v grenkobi, pritoževanju in obupu. Jezus pa ne poniža in ne zapusti: »V Njem govori nežnost Očeta, ki tolaži in ponovno usmeri na pot; omogoči prehod od razkroja sramote – kajti sramota nas zares razkroji – k spletu zaupanja; ki ponovno podari pogum, zaupa odgovornost in izroči poslanstvo.«

»Biti pastirji pomeni vsak dan verjeti v milost in moč, ki prihajata k nam od Gospoda, navkljub našim šibkostim, in dokončno prevzeti odgovornost hoje pred čredo, odrešeni bremen, ki zavirajo zdravo apostolsko urnost. Pomeni voditi brez omahovanja, da bi bil naš glas prepoznaven tako med tistimi, ki so sprejeli vero, kot med tistimi, ki še 'niso iz tega hleva' (Jn 10,16).« Biti pastirji, je nadaljeval papež Frančišek, pa pomeni tudi biti pripravljeni hoditi sredi črede in za njo. Pomeni biti zmožni poslušati tiho pripoved trpečega in podpirati korak tistega, ki se boji, da ne bo zmogel. Pomeni vlivati upanje.

Na koncu je papež Frančišek še poudaril, da slovesna izpoved vere, ki je sledila njegovi meditaciji, ni neko formalno dejanje. Pač pa je obnova odgovora na Gospodovo vabilo »Hodi za menoj«. Vodi k uklonitvi lastnega življenja Božjemu načrtu.

Audio: