Papež med jutranjo mašo: Ponižna, srčna in močna molitev dela čudeže
VATIKAN (ponedeljek, 20. maj 2013, RV) – Ponižna, srčna in močna molitev dela
čudeže. Tako je med današnjo pridigo pri jutranji maši v kapeli Doma sv. Marte zatrdil
papež Frančišek. Bogoslužja se je udeležila skupina zaposlenih na Radiu Vatikan, skupaj
z direktorjem p. Federicom Lombardijem.
Današnji evangeljski odlomek nam prikazuje
učence, ki jim ne uspe ozdraviti dečka. Posredovati mora sam Jezus, ki nato pograja
nevernost prisotnih. Dečkovemu očetu pravi, da je vse mogoče tistemu, ki veruje. Papež
Frančišek je ob tem odlomku izrazil opažanje, da pogosto tudi osebe, ki imajo Jezusa
sicer rade, v veri ne tvegajo preveč in se Mu ne zaupajo popolnoma. »Zakaj ta nejevera,«
se je vprašal papež in nadaljeval, da je tako verjetno zato, ker se srce ne odpre,
»ker je zaprto in želi imeti vse pod nadzorom«. Ko učenci Jezusa vprašajo,
zakaj oni niso mogli ozdraviti dečka, jim Gospod odgovori, da se »ta rod lahko
izžene le z molitvijo«. Po papeževih besedah vsi v sebi nosimo del te nejevere.
Da Jezus lahko stori čudež, je zato nujna molitev, ki je močna in ponižna. Molitev
za čudež ali za neko izredno dejanje mora vključevati vse.
Papež Frančišek
se je pri tem spomnil dogodka iz Argentine. Ko je neka sedemletna deklica zbolela,
so ji zdravniki napovedali le še nekaj ur življenja. Njen oče, ki je bil »človek
vere«, je po papeževi pripovedi postal »kot nor«. V tej norosti pa je sedel
na avtobus in se odpeljal v Marijino svetišče Lujan, ki je bilo oddaljeno 70 kilometrov.
Tja je prispel po deveti uri zvečer, ko je bilo že vse zaprto: »Z rokami na železnih
vratih je začel moliti k Mariji. Molil je in molil, jokal in molil … Tako je ostal
tam vso noč. Toda ta mož se je bojeval: bojeval se je z Bogom, da bi ta ozdravil njegovo
hčerko.« Po šesti uri zjutraj naslednjega dne se je z avtobusom odpravil nazaj
in se vrnil v bolnišnico okoli devetih. Žena mu je v solzah pojasnila, da si je deklica
opomogla, ne da bi zdravniki mogli pojasniti, kaj se je zgodilo. Papež Frančišek je
pripoved sklenil z besedami: »To se še vedno dogaja. Čudeži so!«
Toda
zanje je potrebno moliti s srcem, je papež dodal takoj zatem: »Srčna molitev, ki
se bojuje, da bi dosegla čudež; in ne vljudnostne molitve.« Ne zadostuje reči,
da boš za nekoga zmolil očenaš ali zdravamarijo in nato na to pozabiti. Potrebna je
»srčna molitev«. Molitev dela čudeže, toda v to moramo verjeti, je poudaril
papež Frančišek. Kadar smo torej naprošeni, naj molimo za številne osebe, ki trpijo
zaradi vojn, ali za begunce, molimo h Gospodu s srcem. Ob tem pa mu recimo: »Verujem,
Gospod. Pomagaj moji neveri.«