Papež Frančišek redovnicam: Nemogoče je ljubiti Jezusa, ne da bi ljubili Cerkev

VATIKAN (sreda, 8. maj 2013, RV) – Papež Frančišek je danes zjutraj pred splošno avdienco sprejel okoli devetsto udeleženk plenarnega zasedanja Mednarodnega združenja generalnih predstojnic (UISG). Srečanje redovnic poteka na temo služenja avtoritet po evangeliju. Sveti oče jim je v govoru tako podal nekaj svojih misli o tem vprašanju. Izpostavil je predvsem t. i. »eksodus« iz samega sebe in osredotočanje na Kristusa, oblast kot služenje in pa pomen »čutenja s Cerkvijo«.

»Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« (Jn 15,16) S temi besedami se je Jezus obrnil na apostole med zadnjo večerjo. Spominjajo nas, da je poklicanost vedno iniciativa Boga. Posvečeno življenje, je nadaljeval papež Frančišek, pomeni nenehno uresničevati nekakšen »eksodus« iz samega sebe. Osredotočati svoje bivanje na Kristusa in njegov evangelij, na Božjo voljo. Pomeni odrekati se lastnim načrtom. Ta »eksodus« iz samega sebe je pot čaščenja in služenja. »Častiti in služiti: to sta dve drži, ki ju ni mogoče ločiti, ampak morata biti vedno skupaj.« Papež Frančišek je generalne predstojnice spodbudil, naj svojim skupnostim pomagajo živeti ta »eksodus« na poti čaščenja in služenja predvsem preko treh temeljev njihovega življenja.

Le-ti so pokorščina, uboštvo in čistost. Pokorščina je poslušanje Božje volje in sprejemanje, da ta prihaja tudi preko človeškega posredovanja. Uboštvo je premagovanje vsake oblike egoizma v luči evangelija, ki uči o zaupanju v Božjo previdnost. Uboštvo je tudi opozorilo za celo Cerkev, je dodal papež Frančišek, da se Božje kraljestvo ne širi s pomočjo človeških sredstev, ampak predvsem zaradi moči in milosti Gospoda, ki deluje preko naše slabotnosti. Uboštvo nas uči solidarnosti, izraža se v zmernosti in veselju zaradi bistvenega. Vendar pa ne potrebujemo teoretičnega uboštva, je pri tem poudaril sveti oče. Pravega uboštva se naučimo ob tistih, ki so na periferijah, ko se dotaknemo Kristusovega telesa v preprostih ljudeh, revnih, bolnih ali otrocih. Tretji temelj posvečenega življenja pa je čistost. Ta je po papeževih besedah dragocena karizma, ki razširja svobodo podaritve Bogu in drugim z nežnostjo, usmiljenjem in Kristusovo bližino. A ta čistost mora biti obenem rodovitna in v Cerkvi porajati nove duhovne otroke.

Papež Frančišek je nato spregovoril o drugem elementu, pomembnem za izvajanje oblasti: to je služenje. »Nikoli ne smemo pozabiti, da je resnična oblast na kateremkoli nivoju služenje, ki ima svoj svetel vrhunec na križu.« Papež je spomnil na Benedikta XVI. in njegovo pogosto modro opozarjanje, da je za človeka oblast največkrat sinonim za posedovanje, obvladovanje in uspeh. Za Boga pa je oblast nasprotno vedno sinonim za služenje, ponižnost in ljubezen. Papež Frančišek je na tem mestu spomnil tudi na veliko škodo, ki jo Cerkvi prizadenejo karieristi ali povzpetniki. Ti svoje brate in sestre, katerim bi morali služiti, izrabijo le kot »trampolin« za dosego lastnih interesov in izpolnjevanje osebnih ambicij.

Kot zadnjo razsežnost, prav tako bistveno za posvečeno življenje, pa je papež Frančišek poudaril cerkvenost. Ni mogoče, da oseba, ki se je odločila svoje življenje posvetiti Bogu, ne bi »čutila s Cerkvijo«. Čutiti s Cerkvijo se izraža v zvestobi nauku, občestvu s pastirji in Petrovim naslednikom. Papež je zbrane zato opozoril na njihovo odgovornost in skrb za formacijo njihovih skupnosti glede zdravega cerkvenega nauka in ljubezni do Cerkve. Oznanjevanje in pričevanje evangelija za kristjana nista nikoli »osamljeno dejanje«. Kot je dejal že Pavel VI., je nesmiselno misliti, da je mogoče živeti z Jezusom in hoditi za njim zunaj Cerkve. Nemogoče je ljubiti Jezusa, ne da bi ljubili Cerkev.

Audio: