Razmišljanje p. Kowalczyka o veri: Kristusov sestop v predpekel
VATIKAN (torek, 7. maj 2013, RV) – Šel v predpekel: ob teh besedah naše
veroizpovedi se danes zaustavlja razmišljanje p. Dariusza Kowalczyka, predavatelja
dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. Cikel njegovih meditacij nas
na Radiu Vatikan spremlja ob torkih skozi vse leto vere. Gre za pobudo, ki je odgovor
na vabilo Benedikta XVI., naj beremo Katekizem katoliške Cerkve.
Apostolska
veroizpoved govori o Kristusovem sestopu v predpekel. Kako moramo razumeti to trditev?
Katekizem pravi, da predvsem pomeni, da je »Jezus okusil smrt kakor vsi ljudje«. Bog
je torej resnično vse do konca solidaren s človekom. Jezus ne le izkusi trpljenja
umiranja, ampak tudi odide med mrtve, ki so prikrajšani za pogled na Boga.
Nekateri
sodobni teologi v Kristusovem sestopu v predpekel želijo videti vrhunec kenosis, to
je izničenja Božjega Sina. Jezus na križu trpi, a je še vedno dejaven, medtem
ko naj bi med spustom v predpekel izkusil radikalno pasivnost trpljenja in smrti.
Na ta način naj bi postal še bližji grešniku, da bi ga tako »vznemiril« in iztrgal
iz peklenske samote.
Katekizem pa sledi tradicionalnemu cerkvenemu
nauku in govori o Jezusu, ki se spusti v predpekel, kot o zmagoslavnem Odrešeniku,
ki oznanja veselo novico umrlim. Neka starodavna homilija omenja Jezusa, ki v predpeklu
kliče človeka: »Predrami se, ki spiš, saj te nisem zato ustvaril, da bi životaril
vklenjen v predpeklu. Vstani od mrtvih, jaz sem življenje mrtvih.«
Katekizem
tudi natančno opredeljuje, da »Jezus ni šel v predpekel, da bi tam rešil pogubljene,
niti da bi uničil pekel pogubljenja, temveč da bi osvobodil pravične«. Bog namreč
deluje, da bi odrešil vse ljudi, vendar pa ne more prisiliti človeka, da bi sprejel
njegovo usmiljenje. Cerkev uči, da oseba, kar pomeni vsako svobodno ustvarjeno bitje,
lahko reče Bogu »ne«, zavestno in na dokončen način. Pogubljenje je zato v
resnici nekakšna samoobsodba.
Paradoksno naj bi bil tudi pekel znamenje
Božje ljubezni. Tiste ponižne ljubezni, ki zagrizenega grešnika v njegovi hudobnosti
ne uniči, temveč mu dovoli, da živi v skladu z lastnimi odločitvami.