Kardinal Scola o civilni in politični angažiranosti krščanskih laikov
VATIKAN (sobota, 27. april 2013, RV) – Milanski kardinal Angelo Scola je v
dnevnem vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano objavil članek o pomembnosti
civilne in politične angažiranosti vernikov. Scola pravi, da ne gre toliko za branjenje
stališč, ampak da se v javne debate vključijo razlogi, ki so potencialno primerni
za vse.
Krščanstvo stremi k temu, da daje odgovore na človeška pričakovanja
in potrebe, in to v obliki predloga in nikoli prisile. Scola spominja na drugi vatikanski
koncil, ki uči o vlogi vernikov laikov v družbi. Njihova naloga je »da vse časne
stvari, s katerimi so ozko povezani, osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo
in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku« (Dogmatična
konstitucija o Cerkvi, 31). Kar pa ne vabi k nadvladi, ampak pravzaprav k priznavanju
dejstva, da ima vera, ki je živeta v celoti, neizogibno antropološko, družbeno, kozmološko
vrednost in da ima zelo konkretne politične posledice. Če se lastna stališča pričujejo
na vsakem človeškem, tudi političnem, področju, to ne ogroža pravic nikogar, pojasnjuje
Scola. Ravno nasprotno, medtem ko se ta stališča promovirajo, se udejanja krepostno
iskanje plemenitega kompromisa o etičnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in političnih
dobrinah.
Scola še omenja primere, ko se ni možno prilagoditi s tako imenovanimi
prebivalci pluralistične družbe in se je zato treba zateči k ugovoru vesti. Ta pa,
kot govorijo mnogi, nima samo privatnega cilja, t.j. da razbremeni osebo pred njej
nesprejemljivim načinom ravnanja, ampak da tudi usmeri pozornost na teme, glede katerih
se še vedno ni izoblikovala primerna občutljivost. Življenje in delovanje po vesti
tako na dragocen način prispeva k javnim razpravam, ki pa jim družba mora dodeliti
še večji poudarek.
Zavedamo se, dodaja milanski nadškof Scola, da možnost
ugovora vesti še ni pravno zagotovljena in zato moramo za tako ravnanje večkrat plačati
visoko ceno. To pa kristjana umesti v logiko pričevanja, kjer je pričevanje vedno
»izpoved« in zato tudi »s sabo prinaša element mučeništva«, kakor je
med Sinodo za novo evangelizacijo poudaril papež Benedikt XVI. Pričevanje torej ni
»samo stvar srca in ust«, kot je omenil papež, »ampak je tudi stvar inteligence:
biti mora premišljena, in kot je premišljena in razumsko dojeta, se dotakne drugega«.
Scola zaključi, da je ta naloga »naporna, vendar prekrasna«.