VATIKAN (petek, 26. april 2013, RV) – Usmiljenje je na pomenljiv način zaznamovalo
to prvo obdobje pontifikata papeža Frančiška. Med svojim prvim Angelusom (nedelja,
17. marec 2013) je izpostavil, da je »obličje Boga obličje usmiljenega očeta,
ki je vedno potrpežljiv«. Večkrat je poudaril, da »se Bog nikoli ne
utrudi v tem, da nam odpušča, ampak smo mi tisti, ki se utrudimo prositi ga
odpuščanja«. Ko je Frančišek prejšnjo nedeljo (21. april 2013) posvetil
duhovnike, jim je rekel: »V imenu Kristusa in Cerkve: prosim vas, nikoli se ne
utrudite v usmiljenju.«
O usmiljenju je veliko govoril tudi Frančišek Asiški,
svetnik, po katerem je papež prevzel svoje ime. Asiški ubožec v svoji oporoki kot
ključni trenutek svojega spreobrnjenja označi srečanje z gobavci. »Ko sem namreč
bil še v grehih,« začenja Frančišek svojo Oporoko, »se mi je zdelo zelo zoprno
videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi.
In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo
v sladkost za dušo in telo.«
Frančiškovo spreobrnjenje je torej bilo zaznamovano
z dejanjem usmiljenja. Iz človeka, osredotočenega nase, je postal zmožen gledati probleme
drugih, tako da je na koncu tudi na viden način delil življenjsko izkušnjo z njimi,
v katerih očeh je videl živo prisotnost Kristusa. Iz izkušnje usmiljenja se je torej
rodil novi človek, zmožen presegati vrednostne kriterije in sodbe. Ljubezen je postala
sladkost; to kar je najprej bilo gnusno, se je spremenilo v razlog življenja, tako
da je Frančišek sam postal orodje usmiljenja. V Pismu ministru, ki se je soočal s
spori med brati, asiški ubožec ni pokazal na pot ločitve od bratov, ampak popolno
potopitev v bratstvo, brez vsake obrambe in brez vsakega pričakovanja glede drugih.
V skladu z evangeljsko zapovedjo je Frančišek prosil ministra, naj iskreno odpušča,
iz globine svojega srca: ni treba, da brat grešnik sliši besedo odpuščanja, ampak
naj v očeh ministra, ki ga je prizadel, razpozna prejeto odpuščanje. In ne le to.
Sam minister, v kolikor tega brat grešnik ni storil, bi moral brata vprašati, ali
želi prejeti usmiljenje, in bi ga moral ljubiti še bolj od samega Frančiška; z enim
samim ciljem: da bi ga pritegnil h Gospodu, kajti zveličanje bratov je najdragocenejša
dobrina. Minister se mora tudi javno zavzemati za to hojo navzgor ter se tako izročiti
v roke morebitnih obrekovalcev, ki bi mu lahko v vsakem trenutku očitali njegovo popolno
skladnost z izrečenim namenom. Frančišek ga je prosil za službo usmiljenja, katere
cilj je prebujati usmiljenje. Ostale brate, ki so morda prepoznali greh pri nekem
bratu, pa prosi, naj »imajo do njega veliko usmiljenje«, kajti »ne potrebujejo
zdravnika zdravi, ampak bolni«.
V besedah sv. Frančiška Asiškega vidimo,
kako zelo spravljiv človek je bil, zmožen posredovati velik notranji mir. O tem nam
pričuje tudi eden od njegovih opominov: »Kjer je ljubezen in modrost, tam ni ne
strahu ne nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni jeze ne vznemirjanja.
Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.«