2013-04-26 13:35:54

Frančišek in usmiljenje


VATIKAN (petek, 26. april 2013, RV) – Usmiljenje je na pomenljiv način zaznamovalo to prvo obdobje pontifikata papeža Frančiška. Med svojim prvim Angelusom (nedelja, 17. marec 2013) je izpostavil, da je »obličje Boga obličje usmiljenega očeta, ki je vedno potrpežljiv«. Večkrat je poudaril, da »se Bog nikoli ne utrudi v tem, da nam odpušča, ampak smo mi tisti, ki se utrudimo prositi ga odpuščanja«. Ko je Frančišek prejšnjo nedeljo (21. april 2013) posvetil duhovnike, jim je rekel: »V imenu Kristusa in Cerkve: prosim vas, nikoli se ne utrudite v usmiljenju.«

O usmiljenju je veliko govoril tudi Frančišek Asiški, svetnik, po katerem je papež prevzel svoje ime. Asiški ubožec v svoji oporoki kot ključni trenutek svojega spreobrnjenja označi srečanje z gobavci. »Ko sem namreč bil še v grehih,« začenja Frančišek svojo Oporoko, »se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo.«

Frančiškovo spreobrnjenje je torej bilo zaznamovano z dejanjem usmiljenja. Iz človeka, osredotočenega nase, je postal zmožen gledati probleme drugih, tako da je na koncu tudi na viden način delil življenjsko izkušnjo z njimi, v katerih očeh je videl živo prisotnost Kristusa. Iz izkušnje usmiljenja se je torej rodil novi človek, zmožen presegati vrednostne kriterije in sodbe. Ljubezen je postala sladkost; to kar je najprej bilo gnusno, se je spremenilo v razlog življenja, tako da je Frančišek sam postal orodje usmiljenja. V Pismu ministru, ki se je soočal s spori med brati, asiški ubožec ni pokazal na pot ločitve od bratov, ampak popolno potopitev v bratstvo, brez vsake obrambe in brez vsakega pričakovanja glede drugih. V skladu z evangeljsko zapovedjo je Frančišek prosil ministra, naj iskreno odpušča, iz globine svojega srca: ni treba, da brat grešnik sliši besedo odpuščanja, ampak naj v očeh ministra, ki ga je prizadel, razpozna prejeto odpuščanje. In ne le to. Sam minister, v kolikor tega brat grešnik ni storil, bi moral brata vprašati, ali želi prejeti usmiljenje, in bi ga moral ljubiti še bolj od samega Frančiška; z enim samim ciljem: da bi ga pritegnil h Gospodu, kajti zveličanje bratov je najdragocenejša dobrina. Minister se mora tudi javno zavzemati za to hojo navzgor ter se tako izročiti v roke morebitnih obrekovalcev, ki bi mu lahko v vsakem trenutku očitali njegovo popolno skladnost z izrečenim namenom. Frančišek ga je prosil za službo usmiljenja, katere cilj je prebujati usmiljenje. Ostale brate, ki so morda prepoznali greh pri nekem bratu, pa prosi, naj »imajo do njega veliko usmiljenje«, kajti »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni«.

V besedah sv. Frančiška Asiškega vidimo, kako zelo spravljiv človek je bil, zmožen posredovati velik notranji mir. O tem nam pričuje tudi eden od njegovih opominov: »Kjer je ljubezen in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni jeze ne vznemirjanja. Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.«

Vir: L'Osservatore Romano

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.