Papež katehezo posvetil Jezusovemu ponovnemu prihodu: Življenje nam je dano zato,
da ga podarjamo
VATIKAN (sreda, 24. april 2013, RV) – »Življenje nam ni dano zato, da ga
ljubosumno hranimo zase, ampak nam je dano zato, da ga podarjamo.« Tako se je
glasil eden od poudarkov papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco na Trgu sv.
Petra, kjer se je zbralo več kot 70.000 vernikov. Papež je katehezo namenil Jezusovemu
drugemu prihodu, izhajajoč pri tem iz veroizpovedi, kjer trdimo, da bo Jezus »ponovno
prišel v slavi sodit žive in mrtve«. Človeška zgodovina se začne s stvarjenjem
moškega in ženske po Božji podobi in se sklene s Kristusovo poslednjo sodbo. Jezus
je med svojim javnim življenjem pogosto govoril o svojem zadnjem prihodu, je zatrdil
papež in to skrivnost pojasnil ob treh prilikah iz Evangelija po Mateju, ki so del
Jezusovega govora o koncu časov. To so prilika o desetih devicah, o talentih in o
poslednji sodbi.
Prilika o desetih devicah: Biti pripravljeni na
srečanje. Biti srečni kristjani. Med Kristusovim prvim prihodom in zadnjim
je 'vmesni čas', ki ga živimo sedaj. In v ta okvir se umešča prilika o desetih devicah
(Mt 25,1-13). Gre za deset deklet, ki čakajo na ženina. A ta zamuja in dekleta zaspijo.
Ob nenadnem prihodu ženina, se vse pripravljajo, da ga sprejmejo. Medtem ko pet preudarnih
devic ima olja za svoje svetilke, pa nespametnim svetilke ugašajo in medtem ko ga
grejo iskat, pride ženin, začne se svadba in vrata stavbe se zapro. Nespametne device
trkajo na vrata, a so prepozne. Gospod jim odgovori: Ne poznam vas. Ženin je Gospod,
je pojasnil papež, in čas pričakovanja njegovega prihoda je čas, ki nam ga z usmiljenjem
in potrpežljivostjo poklanja pred svojim zadnjim prihodom; je čas čuječnosti; čas,
ko moramo imeti prižgane svetilke vere, upanja in ljubezni, ko moramo imeti srce odprto
za dobroto, lepoto in resnico. »Kar se od nas zahteva je, da smo pripravljeni
na srečanje z Jezusom: to pomeni, da znamo videti znamenja njegove prisotnosti,
z molitvijo in zakramenti ohranjati vero živo, biti čuječni, da ne bi zaspali, da
ne bi pozabili na Boga,« je zatrdil Frančišek. »Življenje zaspanih kristjanov
je žalostno življenje, ni srečno življenje. Kristjan mora biti srečen.«
Prilika o talentih: Stavite na velike ideale! Ne bojte se sanjati na veliko! Prilika
o talentih (Mt 25,14-30) nam govori o odnosu med tem, kako smo uporabili od Boga prejete
talente in njegovim ponovnim prihodom, ko nas bo vprašal, kako smo jih uporabili.
Prilika govori o treh služabnikih, od katerih sta dva v času gospodarjeve odsotnosti
prejete talente pomnožila, medtem ko je tretji prejeti talent zakopal in ga ob vrnitvi
vrnil gospodarju. Gospodar prva dva nagradi, tretjega pa vrže ven v temo, ker je skril
talent in se zaprl vase. »Kristjan, ki se zapre vase, ki skrije vse, kar mu je
Gospod dal, ni kristjan; je kristjan, ki se ne zahvaljuje Bogu za vse, kar mu je dal,«
je izpostavil papež Frančišek. Pojasnil je, da je čas pričakovanja Gospodove vrnitve
čas delovanja, ko bi naj Božji darovi rodili sadove, ne za nas same, ampak zanj, za
Cerkev, za druge; je čas, ko bi si naj vedno prizadevali za večanje dobrega na svetu.
Še posebej danes je pomembno, da se ne zapiramo vase, da ne zakopljemo svoj talent,
ampak se odpremo in smo solidarni, pozorni do drugega, je izpostavil papež. Pri tem
se je posebej obrnil na mlade in spodbudil, naj ne zakopljejo talentov: »Stavite
na velike ideale, na tiste ideale, ki širijo srce, na ideale služenja, ki bodo vaše
talente naredili rodovitne.Življenje nam ni dano zato, da ga ljubosumno hranimo
zase, ampak nam je dano zato, da ga podarjamo. Dragi mladi, imejte veliko dušo! Ne
bojte se sanjati na veliko!«
Sodba ob koncu časov: Bog nas bo sodil
po naši ljubezni Frančišek je nato vernikom približal še tretjo priliko, kjer
je opisan drugi Jezusov prihod, ko bo sodil vse ljudi, žive in mrtve (Mt 25,31-46).
Evangelist Matej uporabi podobo pastirja, ki ločuje ovce od koz. Na desno so postavljeni
tisti, ki so delovali po Božji volji, pomagali lačnemu, žejnemu, tujcu, golemu, bolnemu,
jetniku, medtem ko so na levi tisti, ki niso pomagali bližnjemu. Bog nas bo sodil
po naši ljubezni, po tem, kako smo ljubili svoje brate, predvsem najšibkejše in potrebne,
je poudaril Frančišek. Res je, da smo že opravičeni, rešeni po milosti iz Božjega
zastonjskega dejanja ljubezni. Sami namreč ne moremo storiti ničesar. »Vera je
predvsem dar, ki smo ga prejeli. A da bi obrodili sadove, Božja milost vedno
zahteva našo odprtost zanj, naš svobodni in konkretni odgovor. Kristus prihaja, da
bi nam prinesel Božje usmiljenje, ki odrešuje. Od nas pa se zahteva, da se mu izročimo,
da na dar njegove ljubezni odgovorimo z dobrim življenjem, sestavljenim iz
dejanj, ki izhajajo iz vere in ljubezni,« je izpostavil papež Frančišek. Katehezo
je sklenil z besedami, da nam poslednja sodba ne vliva strahu, ampak nas spodbuja,
da bolje živimo sedanjost: »Bog nam z usmiljenjem in potrpežljivostjo daje
ta čas, da bi se ga vsak dan učili prepoznavati v ubogih in majhnih, si prizadevali
za dobro in bili čuječni v molitvi in ljubezni; da nas bo Gospod ob koncu našega bivanja
in zgodovine lahko prepoznal kot dobre in zveste služabnike.«